Marko M

Zelo…

MarkoM — Thu, 10 Jul 2008 18:53:46 +0000

…..tanka je črta med ljubeznijo in sovraštvom. In nobene razlike ni v obratni smeri.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=ZJNfAJlFcz8

Tema slovenskih “novinarjev”

MarkoM — Tue, 08 Jul 2008 15:06:50 +0000

Slovenski novinarji so brez prašnikov. No, velika večina njih. Torej malenkost manj kot vsi. Kot novinarje tretiram tako tiste s diplomo, kot tiste brez - a s smislom novinarske žilice. Katerih je več kot prvih. In so v večini primerov celo dosti boljši. Pa to, da so brez prašnikov še ni tako hudo. Večjo, tudi nepopravljivo škodo povzročajo s svojimi pisanji in drugimi oblikami objav na povsem enostaven - a krut način. Kar po svoje niti ne čudi pretirano, upoštevajoč, da je prav vsak medij v naši podalpski politično obarvan. Posledično je tako večino teh novinarskih objav moč enostavneje razumeti.
In vsa umetnost omenjene novinarske krutosti in povzročanja.... (ne)namerne škode tako posameznikom, kot ustanovam se začne vedno na isti način. S temi besedami - glas ulice, ljudje (očividci) so povedali, baje, verjetno, možno je in podobnimi na to temo. Čeprav, glavna in edina naloga novinarja je, da se sam osebno prepriča v vsa dejanja in izjave v članke vpletenih in jih kot takšne tudi objavi. Novinar je posrednik prikaza dogodkov tistim, ki takrat tam nis(m)o bili. Res me zanima, kakšen bibil odziv novinarja, če bi o njem zaokrožil članek, da je bil na svoji misiji priprave članka nasnifan, poln hlapov in ostalih subsanc in ker mu je potem ušlo neposredno dogajanje, se je pač naslonil na izjave nekaterih, ki so sicer tam bili, a v podobnem njega stanju.
Dostikrat sem že prebral ali slišal izjave določenih novinarjev o dogodkih, kjer sem bil tudi sam. In se tudi krepko začudil ob branju ali poslušanju. Kot da so bili tisti novinarji na katerem drugem dogodku in ne na istem. Tudi če upoštevam, da imajo vsake oči svojega malarja, je to težko razumeti. Kaj jih žene, da tako škodoželjno posameznike ali ustanove blatijo ne da bi sploh vedeli dejanskega dogajanj ali ozadja ? Mogoče želja po večji branosti, nakladi, gledanosti, poslušanosti ? Razumem, da je biznis biznis, a pravila so tudi tu določena. Za nameček se tej isti škodljivci novinarji oškodovanim ne le niti opravičijo osebno, celo njih medij oškodovanim stežka dovoli oškodovanemu svoje pojasnilo v njih mediju. Zakon seveda nikogar ne briga.
Posebna zgodba pa so pisanja novinarjev na temo policijskih poročil. O (ne)pristranosti policije seveda ne bom razglabljal, ker pač ni o čem. Seveda v veliki večini primerov novinar ne bo dvignil svoje riti iz pisarniškega stola in se odpravil na teren poiskati in predstaviti vso resnico, temveč bo le prenesel vsebino tistega poročila. Čeprav vsi vemo, da policija v skoraj 90% primerov sploh ni na kraju dogodka, ko se ta odvija, ampak pridejo tja (pre)pozno in temu je primerno poročilo. Ok, razumem. Postavi 10 novinarjev na isto prizorišče in dobili bomo ravno toliko različnih predstavitev dogodka, čeprav istega bistva. Kar je prav. A le eden izmed njih utegne biti skrajno objektiven. Kar ni prav. Hm, le kakšen spanec ima tisti novinar, ki oblati posameznika, družino kjer se kasneje izkaže totalna drugačnost okoliščin ?
Prav posebna zgodba pa je podalpski rumeni tisk. Prebereš enega pa si prebral vse. In včasih ne vem ali bi se smejal ali jokal ali jokal od smeha, ko preberem res vesoljske novice. Še dobro, da je to le tu pa tam ob jutranji kavi in da je vsaj kelnerca prisebna.
Našim novinarjem vsekakor ne bi škodilo nekaj učnih ur iz novinarstva po vzoru italijanskih, angleških, celo hrvaških novinarjev. Ki, preden objavijo kar objavijo, dolgo praskajo in izpraskajo vse potrebne dokaze. Nepreverjenih in nedokazanih “resnic” pač ne posredujejo iz enostavnega razloga - ker so kazni za takšna blatenja in klevetanja hudo previsoka - doživljenska izguba statusa novinarja je le začetek. Poleg astronomskih denarnih kazni.
Naša podalpska je pač na tem področju v ogromni večini primerov še vedno le na Balkanu. V tem in času, ki prihaja, bodo svoj status lahko obdržali le kredibilni novinarji - takšni, brez dlake na jeziku a s predstavljanjem resnice. Le resnice. Ker internet že premore ogromno “novinarjev”, ki objektivneje, predvsem pa hitreje sporočajo o minulih dogodkih. O vsebini prihodnjih pa itak niti samooklicani jasnovidci nimajo pravice napovedovati ker, zdaj že neštetokrat dokazano, takšne napovedi povzročajo le težko ali nepopravljivo škodo in še enkrat škodo. Najmanj nekaterim.
Sicer pa - kolo sreče se obrača………

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=gYCgeujwA2Q

MOK - zabavaj me

MarkoM — Mon, 07 Jul 2008 15:29:03 +0000

MOK seveda ne pomeni Melanhonija otopelih koprčanov ali Mrtvo obdobje kopra, temveč je zgolj kratica Mestne občine Koper. Ki bo to poletje (spet) brez Rumene noči ali Koprske. Torej brez masovke, ki v svojem “programu” itak res ne premore nič Istrijanskega, nič posebno prepoznavnega, kar bi Koper predstavljalo v dejanski luči lokalne kulture in običajev. Laščani imajo le dva aduta - Pivo in cvetje - in oba več kot uspešno promovirajo. Morska sol pač že dolgo ni več domena zgolj morskega zaliva Kopra, saj je le te vedno več zaslediti v podstrešjih lokalnih politikov. Čeprav presušene. Seveda letošnji izpad Rumene noči ne pomeni…..., da se kakšna masovka le ne bi zgodila. Ne bi bil čudež, če bi se le ta zgodila, ali več njih - seveda s free pijačo,hrano,glasbo - v organizaciji tistih, ki trdijo, da je Obala njihova, pa bi zdaj še malo Slovenije. Predvolilna poletja nobena klima ne shladi dovolj. HM, tole postaja že preveč podobno Napoleonovim pohodom - od začetka do konca. O Sveta helena.
Če pa si že odločen/a obiskati Koper, potem si le vzemi čas. Najprej, naj ti niti na misel ne pade zamuditi ogledovanje in po možnost fotkanje prav sleherne prve komercialne znamenitosti tega mesta - palme. Za kar pa utegneš potrebovati kako urco. Pa samo ne mi reči, da je palma palma. Jok. Vsaka ta palma, ki sicer nobene koristi ne da od sebe - niti sence, niti sadežev - šelesti od euro bankovcev - 38.000 € po deblu, krošnje so vključene v dodani DDV. Vzdrževanje seveda ni všteto. Edini način,da se amortizirajo, je seveda čim več ogledov in fotkanj. Torej prispevaj na svoj način, da se občani MOKa glede končnega odplačila palm oddahnemo čez cca. 50 let. Seveda se koper vizuelno zelo spreminja, sploh v zadnjih 4ih letih. Kar neizmerno pomeni pristašem materialnega. To,da je na ta račun bančni račun občine zapufan za dve generaciji naprej v tem trenutku res ni pomembno. Pustimo se razvajati. Saj vemo kdo nas razvaja. Pa tudi,da nas dolgo ne bo več.
Če boš z avtom zavila/a iz obvoznice proti mestu, potem imaš dodatno presenečenje zagotovljeno. Koper je namreč trenutno v polnem turbo pogonu. Celo obstoječa in ravno novograjena krožišča so v tem stilu. Celo promet. Sicer malo stežka razumem, zakaj avtomobili na cesti lazijo namesto vozijo, medtem ko se na eazy kolesarim mimo njih, ampak to že ni več moja kompetenca. Kakor ne za tiste, ki se dva,trikrat peljejo v krogu preden kam zapeljejo. Čeprav prav vsak odcep iz krožišč pelje v Koper. Še edini brezplačni del parkirnega prostora pa najdeš ob tržnici, na makadamskem delu. če boš ob 6h zjutraj tam. Za vse ostalo pa delujejo parking avtomati. Tudi na kovance. Pa redarji tudi. Tudi na položnice.
Da bi se osvežil v morju res ni potrebno imeti gps s seboj, saj do mestnega kopališča vodi povsem enosmerna cesta. Za avte seveda. Pešci in kolesarji lahko v obe smeri. Čeprav je kopanje na plaži pa tudi bližnjem pomolu brezplačno in povsem na lastno odgovornost, ni bojazni, da bi se od tam vrnil s enako polno denarnico. Sploh ob obisku lokalov plaže. Ki nimajo nobene povezave s Komunalo, ki ureja plažo in kopališke mojstre.
Če si boš zaželel/a zaužiti prave istrske kuhinje, potem se moraš odpešačiti v mestno jedro, kjer obstaja cenovno sprejemljiva, a tudi okusna s privdihom istre oštarija. Pizze, kebabe in podobne hitre kolikor toliko užitne pa dobiš na skoraj vsakem koraku. Po 22 uri pa v mestnem jedru zavlada mrk lokalov in s tem tudi sprehajalcev, tako,da se vse dogajanje preseli na obmorski del, predvsem tržnico, kjer edino obratujejo do 24h. Turistično mesto pač.
Aja, pa nikar ne pričakuj v večernih urah tistega videza kopra, ki ga je krasil leta, pred leti. Mornarje, prijateljice noči, glasba v vsakem lokalu. To je zdaj bolj na eazy. Ostala je le glasba, katero v živo lahko slišiš bolj priložnostno v Taverni. Ta vikend je bilo res zabavno s folklornimi skupinami iz Latvije, Grčije, Romunije, Hrvaške….Bilo je tako ok, da sem v tistih tenutkih celo na rock’n'roll pozabil. Hm. Seveda ni res, da se v Kopru nič ne dogaja glede zabave. Se pač dogaja kot se večini komercialnih bandom - malo igramo in potem malo dosti počivamo. Vsekakor pa je lahko koristno, če si seznam prireditev na Obali pred prihodom ogledaš na obalnem portalu Obala.net, kjer so tekoče predstavljene prireditve. Pa tudi drugače je ta portal tistim željnim namenjen, potem ko je malo skrenil iz tiste uvodne odlično zastavljene poti.
A ja, pa ne pozabi poizkusiti sladoled Veneziana. Če ti je oranžna ljuba.
In seveda dobrodošlica v mestu bogate zgodovine, a pozabljene prihodnosti.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=_brVtFvZQfw

Ženska moda

MarkoM — Fri, 04 Jul 2008 11:47:12 +0000

Hja, tudi to, kar pišem v nadaljevanju so me seveda naučile - ženske. Jaz sem le oplemenitil v podrobnosti. Ker, saj veš, podrobnosti so tiste, ki dajejo velike rezultate. Vendar pa večini današnjih žensk tega raje ne omenjaj. Podrobnosti. Seveda zato, ker nimajo časa. Pa še zaradi katerega drugega razloga. Blond je itak vedno in. Tudi barva. Učili in naučili so me, da se človeka ne sodi po videzu. Imam vsaj miljon razlogov, da tega ne počnem po rutini. Praktičnih. A tu pa tam me začne najedati črviček preverjanja zmotnosti ali pravilnosti “ocenjevanja” žensk, ko so v stand by-u, torej…... brez besed. In mirne duše lahko verjameš, da niti do gležnjev ne dosežem ženskemu načinu ocenjevanja svojih kolegic. Ko v nekaj stavkih pravzaprav razgalijo vse svoje komplekse, čeprav komentirajo kar tam eno. V tej panogi bi moški res potrebovali emancipacijo. Čeprav so nekateri moški ta prag že krepko prekoračili. A le zato, ker prevladuje ženska v njih.
“Poglej to. Moja bivša sošolka. Glej kako zgleda - kot kurba”, je dahnila B in s tem poskrbela, da me je tresnila naravnost v čelo, saj od nje še nisem slišal kaj takšnega. Seveda sem postal pozoren na prihajajočo terasi gospodično, ki se je vsedla tri mize proč, a v direktno vidno polje. Odložila je očala, nakar sta se s B celo pozdravili. Čeprav le na tisti ženski način. Tudi po minuti še vedno nisem prišel od nje iskrenosti šoka k sebi, torej sem moral poskrbeti za antišok in si podrobneje tisto njeno sošolko ogledati. Puder na obrazu. Sredi poletja. Fino. Boljšega začetka se ne da. Okoli oči namazano v črno s potegnjeno črto od sredine očesa proti sencam na obeh očesih. Še bolje. Trepalnice skoraj v ravnini z nosom. Malo manj, no. Vsaj pričeska je bila simpatična. Ustnice živahnejše rdeče. Uhani zveriženih kičastih oblik viseli skoraj do ramen. Na obeh rokah zapestnice. Na prstih roke več prstanov kot prstov. Na nožnih po eden na prstu vsake noge. Pa še verižica okoli gležnja. Ma super. Res mini turkizna kiklca in rdeča majčka brez rokavov. Ma super. “Ti”, sem se obrnil po nekaj sekundah B v oči, “črta na očesu se ti je razmala. Ne tam. Tam v kotu”. Pobrisala je. Obe. “Pa šminka ti je ostala. Ma ne tam. Na skodelici” sem nadaljeval. Ofenziva pač ne pozna umika. “In kaj ti sploh pomeni ta verižica okoli gležnja, pa prstan na nožnem prstu? Tej na roki so verjetno vsi od tvoje none”, sem bil okolju prijazen. Začudeno me je pogledala, a ničesar izdavila. “Ma kaj te ne kuha pod tem pudrom? Meni bi tej uhani potrgali ušesa. Ma, tista tvoja sošolka pa res zgleda tako drugače” sem še navrgel in pospešeno spil vodo. Tako je bila osvežujoča. “Ma čaki, kaj me zajebavaš? Pa ne da me primerjaš s tisto kozo tam čez’” “Daj no, bodi pametna. Kako le. Toliko skupnega pa tudi nimata. Če odštejem število prstanov”. V tistem tenutku se je B spomnila, da sva se dobila pravzaprav zaradi podpida pogodbe. “Daj podpiši, pa se za ostalo naslednjič dobiva. Se mi mudi”, je v nekako drugače mi znanem nje tonu pristavila. Pa saj nisem nič takega rekel. In res se ji je mudilo. Čeprav ji je uspelo še račun poravnati pa sošolko res na hitro pozdraviti. V ponedeljek B itak spet pride. Da nadaljujeva začeto. Poslovno je pač sposobna. Pa mi intuicija nekako narekuje, da v ponedeljek njene sošolke ne bo niti daleč, kaj šele blizu.
Videz seveda vara. Ker odraža le trenutno počutje. Ali trenutno nezmožnost prikazovanja svoje zunanjosti po dejanski notranjosti. Ali pa ravno to. Kar pa lahko itak izveš le na en način - osebno - in večkrat. Sicer pa je še najbolj poučna na to temo tista - ne sodi, če nočeš biti obsojen.
p.s.
Današnja temperatura morja v KP znaša 24 stopinj, zraka 34, vlažnost pa je odvisna od okoliščin postavitve. Kar velja tudi za jutri in nedeljo.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=TI1I6DEbYPk

Jukebox…..

MarkoM — Thu, 03 Jul 2008 12:02:38 +0000

Sem pač imel to srečo, da sem v 80′ - ih tako in drugače preživljal tista nepozabna leta. Čeprav v zadnjih izdihljajih le teh. Ampak dovolj, da vem, zakaj so še danes tako opevana. Bila so pač leta vsesplošne kreativnosti, totalne umetniške svobode. Predvsem glasbene. Pubertetniški slog splošnega obnašanja je baziral predvsem po vsebini popularne tv nadaljevanke Happy days. Res so bili. In tako na eazy. In potem to preide v kri. Kroži še vedno. Garderobni stil je bil torej…… določen, jeans v prevladi, lasje pa - no ja, to je bila svoja zgodba. Medtem, ko so ženske že začele posegati po raznih zelo drugačnih frizurah, smo fantje imeli predvsem tri izbire - beatle, stones ali long hair stil frizure. Sicer priznavam izjemno pomemben delež Beatlov v glasbi, a njih frizure me res niso ganile. Za Stonese je itak vedno čas, še danes. In kolikor je bil long hair stil vsega obsojanja vreden pri starejših - razen flower power generacije, toliko bolj je bil priljubljen pri takrat brhkih mladenkah. Sploh tistih, ki so hodile na počitnice v naše kraje na morje. ‘Grožnje’ matere, da mi bo “zažgala lase med spanjem” so name delovale kot preskakujoča vinil plošča. A ženske takrat so bile posebna zgodba. Tako ženske, tako hudo ženske. Tako nedostopne, a tako na vse pripravljene . Da bi postala eno pred tretjim poskusom ni bilo šans. Morala in ženski ponos. Pa če si bil še ne vem kakšen frajer. Za vsak poskus poglabljanja je moral tip uporabiti domišljijo že na meji realnosti. Danes pa, khm, no ja…..
In nekaj dni nazaj se je zgodilo, da smo vstopili v lokal, kjer je v kotu ponosno stalo njega veličanstvo - Jukeboks. In to na las podoben tistim iz Happy days. Pokončen zgoraj ovalne oblike, pisane žive barve, ki so ga obkrožale. Enostavno me je povlekel k sebi. In ko sem prebral še seznam komadov, se je zabava lahko začela. No, manjkale so mu le vinilke katere so nadomestili cd. A ker so bili singli, se da še skozi prste pogledati. Izmenično smo metali kovance v njega režo, pritiskali po željeni abecedi in seveda dvigovali kozarcev uteži. Kondicijo je pač treba vzdrževati. In po uri se je metanju kovancev v jukeboks pridružila še nasproti zabavajoč se ženska druščina. Kar pa je bila le spontana napoved kasnejšega plesnega medsebojnega gibanja. Cool. Da še obstajajo takšne bejbe.
“No stari, kako to čupo skrajšam” me je vprašal Denis, medtem ko sem breskrbno gledal glasbene videe in mi je njega asistentka zmasirala lasišče. Tako se baje temu reče. Njega vprašanje je bilo seveda povsem retorično, saj dobro ve, da je edini že nekaj let, ki lahko poseže s škarjami po mojem lasišču. Denis pač ni navaden frizer - je umetnik. Ki natanko ve, kako ti kaj najbolje izgleda. Čeprav si mogoče k njemu prišel s neko svojo vizijo. A le prvič. “Saj veš kako. Kakšnega pa lahko pustiš še na glavi.” “Stari, zdaj boš pa imel gol hrbet brez njih” mi je v nasmehu odvrnil. “Ah, je.at ga. Samo preizkušam ženski sindrom v ključni koreniti spremembi in totalnem delete kar je bilo z njimi povezano. To je pač še ostalo.”
Hm, prav neverjetno kakšno olajšanje sem začutil, ko sem stopil iz salona. Še bolj eazy je bilo vse naenkrat. In seveda sem najprej šel k njej na prikaz ali ogled, ker sem ji tako obljubil. Ona pač zna “zapihati”, a iskreno kot vedno.
“Opa. Kaj zdaj, cukrček, kaj bom morala biti zdaj tvoj bodyguard” je izstisnila v tistem njenem simpatičnem nasmehu. “Ma lahko. Če imaš toliko časa”, sem ji odvrnil. Nadaljevanje pogovora seveda ni primerno za vse oči in/ali ušesa. Je pa video spodaj. Let’s dance…..

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=zVv1TIttj3Q

Eazy…

MarkoM — Tue, 01 Jul 2008 11:04:07 +0000

Poletja mi gredo vedno na ‘eazy’. Kot nedeljska jutra. To, da poletje traja celo leto je pa že druga, svoj(stven)a zgodba. Celo moja bicikleta gre bolj na eazy. Po gospodarju. Sinhronizacija pa že mora biti. Na plaži ne bi škodilo, če bi kakšno nadstropje dodali. Pritličje je namreč zabukirano tudi brez prednostne liste. Joj, da se jim da med 12 in 16 cvreti pod tem soncem. In vlago, kateri bi marsikatera ženska zavidala v realnem času. Nak, jajca s klobaso si raje….spečem doma v ponvi na štedilniku. Ob pogledu na zveriženo pločevino po mestu, kar je v tem letu zaščitni znak Kopra in strpnemu slow moušn gibanju na plaži, se moja bicikleta samodejno odloči zaviti. Na zanjo primeren parkin. Pa zame tudi. Pivska krigla je bila snežno bela, sveže iz skrinje, steklenico piva poleg pa je hitro začel kondens rositi. Ampak oboje dovolj hladno za dva zavitka tobaka do konca žerjavice. “Kaj je stari, teče a?” mi je Buco v nasmehu namignil, ko je polagal pivo na mizo. Buco je eden tistih kelnerjev katerim ženske pravijo ‘pičkohvatljiv’. Simpatičen fantina. Sploh ker je do žensk že na meji osladnega prijazen. A se ugrizne v zadnjem trenutku. Njegova je, od ljubosumnosti, potegnila črto, pa ima zdaj čas. Buco. Ona je bila zasedena in sveže zapolnjena že naslednji dan.
Pa sploh naju z Bucom druži neko posebno poznanstvo, katerega gojiva že 10 let. Mali ima smisel za črni humor. Takšni so vedno po mojem okusu. Mah, teh kelnerjev in kelnerc znancev pa res poznam od Škofij do Pirana. In vse vmes. Moje najdražje so imele večne težave, ker sem vedel kje in s kom so bile še preden so utegnile povedati. Ali zamolčati. Kaj češ, kelnerce so vedno svež vir informacij. “Ma ja mali, teče, teče. Ampak zdaj bo steklo tudi noter”, sem mu odvrnil. Nakar je kriglo napolnil toliko, kolikor je steklenico poleg izpraznil. Pravi kelnerji. “Stari, daj povej, kaj tista brunetka, ki je bila zadnjič s tabo tukaj, ti je kaj podrejena?”, si je nadel v pričakovanju zanj pravega odgovora obraz. “Ma ne mali, zdaj ne več. Bilo pa prošlo. Zdaj je druga zgodba. Te muči,a?” “Uf, samo da veš.” Njega sline so bile že na poti. Upravičeno. Ona, L, je dejansko mačka zavidljivih oblin, dolgi črni lasje pa v sodelovaju njenih rjavih, a iskrivega pogleda oči, napeljujejo na fatalnost. In najpomembnejše - ve,da je podstrešje sestavni del celote, ki se obiskuje in ureja vsakodnevno. Saj ni čudno,da sem podlegel. Nekoč. Večkrat. “Ok, ji omenim, pa jo pripeljem s seboj naslednjič Ampak mali, pazi se, da te ne povozi”, sem mu v nasmehu dodal. Malo se je zresnil in obenem aktiviral nasmeh ‘zmorem to’. Kako minuto kasneje me je L poklicala. Naključij itak ni. Še vedno se dnevno slišiva in dokaj redno kramljava ob pijači. “Se spomniš tistega kelnerja zadnjič v tem lokalu? No, mali se pali nate. Kaj boš naredila?” “A res? Hm, tudi meni je simpatičen. Saj greš naslednjič z mano, pa naju predstaviš?” je v umirjeno ženskem glasu, ki se pripravlja na podvig odvrnila. “Saj veš,da bom. Čeprav zmoreš to tudi sama. Samo obljubi mi,da ga ne povoziš, ker je dober človek.” L namreč res nikoli ni imela težav omrežiti moškega s svojimi čari. Vidnimi in slišnimi. A tokrat ji je izgleda srček malo drugače začel utripati. Jutri se bosta osebno spoznala. In verjamem, da bom lahko napisal o njiju prijetno zgodbico. Ker poznam oba in vem,da si pašeta - karakterno in vizuelno.
Zato jima ne bom rekel ’srečno’, ker je ta za luzerje. Onadva sta dovolj prizemljena, trezna, bistra in prijetna, da sreče ne rabita. Ker znata (po)prijeti usodo v svoje roke in jo tudi peljati, kamor želita.
Tudi to poletje bo dolgo in vroče. In jaz sem že ‘prešaltal’ na tudi bolj eazy glasbene ritme. Stil pač mora biti. Ti pa…saj veš….just klik…

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=QCHajq5×54I

Ponosno zaljubljen/a vate ! Yes

MarkoM — Sun, 29 Jun 2008 14:45:05 +0000

In kdaj si ti nazadnje to rekla/rekel svojemu/svoji najdražjemu/najdražji ? Hm, veš, plaža je po svoje tudi zanimiva. Saj nudi tudi obilo koristnega, poleg namakanja v tem našem že pregretem Adriaticu. Pozicija mi je namreč omogočala pregled nad malodane celim kopališčem. Tudi brez reševalnega stolpa. In tako mi je pogled krožil naokoli in bil še posebej pozoren na neverbalno komunikacijo parov in parčkov, ki so bili naokoli. Občasno me je zmotil le “o shit” moje dobre znanke s katero sva delila brisačo, ki je v …..……polnem zanosu prepričevala Sudoku. In po tretjem “o shit” se je v polni odločnosti spokala po sladoled. Ob nje povratku, ko je vidno opustošila bližnji sladoledni hladilnik, sem ji predstavil svoje početje, kateremu se je urno pridružila. Le da je ona videla vse drugo kar jaz - od zgrešenih ženskih kopalk, celulita, moške zavaljenosti pa tudi kakšnega žrebca ni izpustila v svojih razlagah. Ob sladoledu je domišljija itak bolj tekoča. Ko pa ženski začne teči……..
Najprej sem se spotaknil ob par tam kakšno leto čez 30. Medtem, ko jo je on mazal po hrbtu se je ona živahno spogledovala s tipom čez, nekaj metrov oddaljenim. Seveda do odhoda ni imela časa vrniti mazanja uslugo njenemu spremljevalcu, ki se je kasneje namazal sam. Tudi po hrbtu. Na drugem koncu plaže pa on, ki je deloval resno v spanju, medtem ko je ona ob njem sedela, nekaj pisala in se občasno naklonila do njega glave, mu nekaj rekla in ga poljubila. In ga vmes še parkrat pobožala. Najbolj pa se mi je vtisnil v spomin par s otroci. On in ona med 37 - 40, sin okoli 10-11 in hčerkica 5-6 let. Bila sta mož in žena, da ne bo pomislekov. Preverjeno. In medtem, ko je mali zabaval svojo sestrico in obratno, je ona njega mazala. Ko je končala je namazal on njo. Skupaj, z roko v roki in seveda otroci poleg, so se potem odpravili v morje. Ob povratku, čez nekaj časa, sta z roko v roki stopila po sladoled in se tako vrnila. Skratka, eno samo harmonijo in spoštovanje je bilo čutiti in videti. Ali ljubezen, če ti je ta izraz bližje.
Možen je bil le en zaključek - da se temeljito posvečata drug drugemu, tudi po letih zakona. In posledično sem zavrtel film nazaj - svojega, pa tudi doživljanja svojih znancev in prijateljev. In prišel - spet - do spoznanja, ki je lahko kaotično, kruto in resno zaskrbljujoče ali pa ne. Odvisno kako gledaš, vidiš in delaš.

Alora, če upoštevam po seštetem, se dva v resni vezi praktično čez dan zaradi službenih in ostalih obveznosti spravita skupaj šele v poznih popoldanskih, če že ne večernih urah. Ko ostane le toliko časa, za kak sprehod, kolesarjenje, rolanje ali kino. Ali karkoli že. V boljših dnevih. Spanje, ki sledi koncu dneva ne štejem, po tistem staroljudskem ‘ko spiš ne živiš’, Torej “imajo” partnerko ali mene čez dan vsi več kot jaz oz. ona mene - časovno. Moje statistično gledano v današnjem času je, da na teden torej preživimo s partnerjem, tudi če skupaj živita, od 15 - 20 ur. Na teden. Koliko ur že ima teden ? Ali mesec ? Ali leto ? Po enostavno seštetem imata dva torej aktivno skupnega - le zase - časa na mesec v vsega 4ih dnevih. In dva, ki imata čiste resne namene in se ljubita, jih bosta seveda preživela zase. Željno in temeljito. Se tudi med službo poklicala za minutko. Ali celo na kavico skočila, če je možnost. Oziroma bosta zase izkoristila dobesedno vsako sekundo dneva. In se tako dopolnjevala in kvalitetno gradila njuno razmerje. Seveda me na osnovi tega izračuna ne presenečajo ne tisti, ki so skupaj že po 20,30 in več let, kot tudi tisti ne, ki odisejo zaključijo že po kakem mesecu. Mogoče bo tvoj izračun celo drugačen. Mogoče.

In v čem je sploh fora, da so eni večnost skupaj, drugi pa sekundo v primerjavi ? Po mojem v želji drugega po drugem. Iskreni. Kar se ne omaja ne v skušnjavah, ne v dobrem, ne v slabem. Ker se šele v slabem vidi, koliko je dobrega. In koliko ostane za še boljše. Ker, zaljubljenost se lahko pritaji že po nekaj mesecih - in potem ostane tista usodna privlačnost (strast), naklonjenost, spontana pripravljenost po skupnem, spoštovanje, kar je temelj plodnega skupnega nadaljevanja dveh. Misliš drugače? Imaš pravico.
Ne vem zakaj nekateri mislijo, da je samoumevno da sta skupaj. Pa seveda ni. Ker je (po)treba kvaliteto veze vzdrževati iz sekunde v sekundo - ker ni nič samoumevnega.
Ker, partnerstvo je tudi “garanje”. S smislom. Tistim, ki sta si ga dva izbrala. Skupnim. A to je “garanje”,ki osvobaja neprijetnega in ustvarja prijetno homogenost. In je namenjeno le temeljitim, pozornim na malenkosti - v dajanju in sprejemanju. Ker le malenkosti ustvarijo velike podvige. Le da ne vem še, zakaj danes večina svojo površnost poskuša opravičiti s pomanjkanjem časa oziroma nekem kao hitrem tempu življenja. Čeprav, ko si s najdražjim, najdražjo bi se moral čas ustaviti. In trajati. In tistim odločnim in spretnim traja. In traja. In bo trajalo.

Ker, če ne daješ niti dobivaš ne. Ker sta za kvaliteno uspešno, plodno razmerje potrebna dva - oba. Če ima eden slab dan, ga drugi nadomesti in obratno. Brez vzajemnosti ni bodočnosti. Zadostuje že tisto nekaj več - faith. Za večni začetek. In svojemu najdražjemu/najdražji pogosteje priznati - PONOSNO SEM ZALJUBLJE(NA) VATE ! In mu/ji tako tudi v praksi dokaz(ov)ati. Kdaj nazadnje že si ji/mu to rekel/rekla ?
Seveda pa vsak zase najbolje ve kaj mu/ji je najbliže - vsesplošno razdajanje ali odločna zvestoba, pripadnost le enemu/eni v harmonijo nepozabnosti.

Sem ti dovolj moraliziral ? Tudi prav. Pa pomisli, kako je bilo meni, da sem vse to razmislil in zapisal. No, zdaj pa skočim in zaplavam en krog. Ker se moram kondicijsko ojačat za sladoled “o, shit”, ki bo serviran potem, po tem.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=883t2Pac8pk

Ženske svetujejo - prijateljsko

MarkoM — Fri, 27 Jun 2008 18:18:48 +0000

No, za to zadevo sem se kar nekaj časa spravljal pred pc. Kronološko sem pač moral obdelati kar nekaj precej podatkov na to temo, čeprav je bil zaključek, kot ponavadi, na kratko. Žensko medsebojno “prijateljstvo” je namreč nekaj res posebnega. Kot so tudi ženske. Praviloma vsaka zgodba zase, a s enakim skupnim imenovalcem. Tako imenovanim “ženskim zavezništvom dobronamernih nasvetov”. Pa ja. Tematika so seveda moški. Večine teh žensk “prijateljic”. Prav skoraj vsaka in skoraj vse prijateljice se seveda razumejo v…..…. razmerja med moškim in žensko. In glej ga zlomka, prav neverjetno je, kako hudo strokovno se razumejo v razmerja svojih prijateljic in jim primerno svetujejo, kateri je,kateri ni pravi ali pa kako kako ukrepati v določenih okoliščinah. V katerih te iste svetovalke itak še niso bile. Pa zato nič manj pameti. Kot da je možno manj.

- Formula 1 - pa ne Ališičeva - ker tisto pa ubija - tudi od decibelov
Skupina prijateljic. Ki se družijo praviloma za vikend. In ki oblajajo vsakega tipa. Dokler so skupaj. Pa seveda imajo o tipih toliko povedati, katerega pa tudi tu pa tam uporabiti - tudi za merjenje temperature. Seveda so nerazdružljive kot jeklen obroč. A le do trenutka, ko se ena od njih zapali za kakšnega tipa. Seveda dosti več kot za eno priložnost. Najprej so teden ali dva modro tiho oziroma samo “nevsiljivo” sprašujejo, kako jima gre. Tukaj je prvi ključni moment. Če tista, zdaj oddana njih frendica ne pove nič, kako jima gre, potem ji dajo po tretjem tednu mir. Nekako sprijaznjene, da bodo pač eno izgubile. čeprav prvo leto še vedno občasno poskušajo svoj red uveljaviti. Stvari pa se postavijo v orbito, če tista začne razlagati, kako ji gre s tem tipom. Vizuelno so ga vse ostale že itak premerile. ” Ma,saj je še kar no. Je pozoren, me pokliče parkrat na dan, pa sms, pa ko greva ven vse plača, pa kaj vem, no”, na glas razmišlja J, medtem ko so se njene frendice spremenile v uho. In potem dve od petih skoraj istočasno dahnile : “Ampak?” “Kaj pa vem. Prva dva tedna mi je pasalo, zdaj pa ne vem,no”, jim J prostodušno prizna. “In kaj boš?” se vprašanje nadaljuje. Seveda je zdaj stopnja napetosti že na ravni napovedi atomske vojne. “Ma ne vem kaj naj. Kaj mislite?” In to je tisti magični trenutek. ” Ma ja daj, kaj ti bo takšen copata, ki skoči kot zažvižgaš. Ti rabiš pravega moškega” so bruhnile izjave skoraj vseh v sorodnem stilu. Še najbolj glasna je bila D, ki pa seveda za nobeno ceno ni bila pripravljena niti omeniti, da ji je njen tip na smrt všeč. Ravno ona je imela največ povedati. In po 14 dnevih skoraj vsakodnevnega tovrstnega “svetovanj” je J dala odpoved njenemu tipu. Ker prijateljice že vedo kaj je prav. Pa itak bo na skupnih žurih s pomočjo prijateljic kmalu novega našla. nekaj dni zatem je D srečala zdaj že bivšega tipa J poklapanega od silnega nerazumevanja dogodkov. In ga seveda povabila na pijačo. S zvedavimi očmi se je topila v njega otožnem pogledu in bila eno samo veliko uho. “Ampak D, jaz res ne vem kaj sem narobe naredil. Je samo po sms poslala, da je konec, da je brez veze in da bo raje s frendicami” je še vedno otožen izjavil. “Ma daj, ne se sekirat, itak te ni bila vredna. Kaj res dobro kuhaš?” mu je v besedo segla D. “Tudi,ja. Ampak zdaj nimam komu.” “Ja, meni pa lahko kaj skuhaš” je izrazila zanimanje. In potem sta se dobivala. Predvsem pri njem, da prijateljce ne bi izvedele. Čez mesec je D izstopila iz tiste ženske klape in s bivšim tipom J začela skupno, tudi javno življenje. Poroka, otroci, družina in vse lepo. Prijateljic mnenja sploh ni hotela poslušati. Kdo bi vedel zakaj? J pa je spoznala ceno prijateljskih ženskih nasvetov.

- Formula 2
Je v bistvu v zadnjem delu podobna Formula ena, le da pri opisu frendicam ena od njih razlaga, da njen tip do nje ni prijazen, zamuja, flirta v njeni prisotnosti, skratka - tisto kar naj si nobena ne bi želela. Njih nasveti so zato bolj burni, a končni epilog je isti kot pri Formuli 1.

- Formula 3 - brez oktanov a nič manj onesnažujoča
A vendar je najbolj kritičen moment, ko začnejo nasvete deliti sestre in mame. In tej nasveti so res neprecenljivi. Bolj kot jim je tip všeč, bolj ni pravi za njih sestro ali hči. Pa prištejmo še njih neizpolnjene sanje, ki jim jih ni uspelo doživeti zaradi lastne nesposobnosti, pa imamo končni rezultat. Nekatere gredo celo tako daleč, da svoji noseči sestri ali hčerki svetujejo naj splavi, ker imajo one zanjo bolj primernega tipa. Saj ni res, pa je. Pritiski, katerim se lahko (iz)ogneš le če z njimi ne kontaktiraš.
Žensko medsebojno prijateljstvo je torej svojevrsten fenomen, ki se skozi stoletja ni spremenil. Torej tako predvidljiv, da ga je nemogoče zgrešiti. Če ti vsaj malo teče. Toliko o ženski domišljiji. Pa lahko me razumeš kot hočeš, le napak ne, ampak obstajajo tudi takšne, ki ne sodijo v ta večinski rang. A jih je treba poiskati s reflektorjem nekaj tisoč watov sredi belega dneva. Razen če ne naletiš na njih ob pravem času. In takšne zaklade se čuva. S vsemi obrambnimi sredstvi.

In še pred koncem :
Tebi, ki so ti nasveti prijateljic pomembnejši od lastnega razumevanja - tebi zadnja, v čigar objemu sem do njih modrih nasvetov cvetel, pa spodnji video. Prijateljice so ti svetovale, naredila si sama, čeprav - te prijateljice imajo še vedno svoje tipe, nekatere so celo otroke začele ustvarjati. Ti pa si ostala sama oziroma za vse. Ta video je še vse kar je ostalo - lepše in bolj jasno kot Suzy Quatro ti res ne bi mogel povedati. r.i.p.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=0U_w5HlnhAM

Poroka ? Bo.

MarkoM — Wed, 25 Jun 2008 09:31:16 +0000

Kak dan nazaj, ko se je sonce skrivalo izza oblakov, sva se zapletla povsem izven konteksta v povsem drugačen pogovor. Lenčica seveda ni katera koli ženska, ampak meni zelo ljuba oseba. S katero se lahko o vsem pogovarjam. Kadar in kjer koli. Ob kateri čutim naklonjenost, pripadnost in tudi zvestobo. Tisto čisto. Ob kateri je že prva beseda stekla, kot bi se poznala nekaj življenj. In seveda tudi vse naslednje. Z mano pa se ni ravno enostavno pogovarjati. Saj veš, (ne)prilagojenost in te stvari.
“No daj Marko, saj veš, da te ni bila vredna”, mi je Lenčica primaknila v nekem trenutku. Ravno tisti dan sem bil…… v fazi dokončnega čiščenja dogodkov še ne tako daljnega zaključenega razmerja. Upošteval sem seveda le in zgolj dejanja - njena in moja - najina. Če bi še izjave, bi zaključil bistveno prej. Spoznanje, da v bistvu nisem izgubil ničesar je bilo olajšujoče. Saj niti nisem imel težkega dela, saj je bila zadnja bivša na moč podobna v obnašanju tisti pred njo. Edini dve takšni v mojem življenju. A tudi zadnji. Pri čiščenju me je begalo itak le eno vprašanje. Pravzaprav bivše izjava “dušenje”, ki je bila izrečena na isti način in po istem časovnem zamiku, kot je to rekla tista pred njo. Do njiju tega niti slišal nisem od nobene. Mojih seveda. Pa kako te lahko duši tisti, ki ga ljubiš - te ljubi ? Če upoštevam, da se praktično čez dan zaradi službenih in ostalih obveznosti spraviš skupaj šele v poznih popoldanskih, če že ne večernih urah. Ko ostane le toliko časa, za kak sprehod ali kino. Ali karkoli že. Spanje, ki sledi koncu dneva ne štejem, po tistem staroljudskem ‘ko spiš ne živiš’, Torej “imajo” partnerko ali mene čez dan vsi več kot jaz - časovno. In tista urica ali dve skupni naj bi bili dušenje že po par mesecih ? Statistično gledano, na teden preživimo s partnerjem, tudi če skupaj živita, od 15 - 20 ur. Na teden. Koliko ur že ima teden ? In dva, ki imata čiste resne namene in se ljubita, jih bosta seveda preživela zase. Se tudi med službo poklicala za minutko. Ali celo na kavico skočila, če je možnost. Meni se zdi to povsem ok. Kaj pa tebi ? Njima pa je bilo to ‘dušenje’, Ker sta raje druženje posvečali prijateljicam ali celo bivšim, s katerimi sta seveda kako že zdavnaj končali. Tako, na vseh koncih, sta si stil življenja uredili. In ga v resni vezi pogrešali. Saj ni blema, razumem to, čeprav ni kaj razumeti. Le da v takšnem primeru mi ne moreš reči ‘Ljubim te’, ko pa so dejanja kontradiktorna.
“Marko, jaz pa poznam par njih, ki so prave zate. Evo, takoj stopim v akcijo”, je Lenčica nadaljevala. “Ma,kaj pa vem. Zdaj mi res ni do nekega zaupanja v ženski svet ” sem kar malo naveličan vsega dahnil. Seveda nobena bodoča ni nič “kriva” moji zgodovini. Kar upoštevam. “Imaš še kakšne dodatne posebne kriterije, da bom lažje izbirala?” se Lenčica ni pustila odgnati na to temo. “Dobro ajde. Že ker si navalila. Najprej mora biti iskrena do sebe. Pa bistra bolj kot jaz - kar bi lahko zmogla skoraj vsaka. Pa poslušat in brat mora znati, kakor tudi z otroki. Pa nobenih svetlih oči. Nobenih pirsingov, tatoojev, verižic okoli gležnja, prstanov na nogi ali podobnega kiča. Nič silikona. Pa temnejše lase. Pa nekje moje višine. Horoskopsko nobeno dvojno znamenje ali škorpijonka. Seveda mora vsaj rekreativno kolesariti in dihati z naravo. Pa boljše kot jaz gospodinjiti in kuhati. Pa…. Čakaj, saj se spomnem, pa ti še dodam. Pa saj veš” sem ji odvrnil. Lenčica pa v rahel smeh : ” Pa ne bi malo kriterija spustil”. “To pa ne. Spustim lahko samo vmesni privesek. Z vajeti ali kar tako”. Po povedanem sem mislil, da se bo Lenčica mogoče vsaj malo ohladila, a namesto tega je ponosno dodala :” No, na tri pa sem se že spomnila zdaj. Samo za eno da preverim če je samska”. In Lenčica se je vrgla na delo. Še dela. In to uspešno. In se ob tej dobronamernosti tudi zabava. Čeprav dela resno delo. A tudi zabava lahko prinese resne rezultate. Kaj pa če bo zelo uspešna ? Hm. Medtem je moja bivša že razbobnala, da je samska a s tem bolj meni uslugo naredila. Vabila na kafeta,že na meji kofeinske odvisnosti, so se začela vrstiti in meni se vedno manja da. Res čudno. Čeprav bi nekatere večina moških s obema in vsem vmes pograbilii. Spoh pa so zdaj počitnice, katere bom v večini posvetil moji mali Carici. In le tistim redkim, ki si res želijo moje družbe na iskren način. Spodnji video pa gre njej.
Naslednja runda je na moj račun Lenčica. Saj veš - hvala ti ker si - takšna kot si…vse dokler boš.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=BUJ22ts_S8g

Neprilagojen

MarkoM — Mon, 23 Jun 2008 17:29:01 +0000

Ko se poletno sonce vsede na podstrešje, sploh če ni v senci, potem hipoma privrejo neke nevsakdanje tematike na površje. Čeprav so več kot vsakdanje. “Pa saj to ni normalno”, izdahne B v že poznem popoldnevu te divje vroče nedelje. “Oprosti ker zamujam, ampak avto sem morala parkirati v garažni hiši,ker tukaj niti kolesa nikamor ne stlačim” je nadaljevala med slačenjem odvečne garderobe. In med odlaganjem zgornjega dela kopalk navihano primaknila : “Da se ti odkupim, sem ti eno hladno pločevinko prinesla.” Ma, saj ne vem, kaj je bolj osvežujoče izgledalo - ali pločevinka ali njen zgornji…… odloženi del kopalk. S hitrostjo ležečega kamna sem seštel, da če ne bi zamudila (5 minut) bi pil tisto pločevinko že 15 minut. Čeprav sem se tistih 15 minut pred njo komaj zadrževal, da me ni razneslo od smeha. Kar komu tudi ni smešno. “Daj, poglej tisto brunetko zgoraj brez” sem ji primaknil, ko se je vsedla poleg. Slabih 10 metrov stran, je svojo bohotost airbaga razkazovala brunetka in to brez občutka slabe vesti. Zraven nje ji je, a na vidno preventivni razdalji, en tip nekaj razlagal. Jasno je bilo, da danes ni njega dan. Zanjo. Razen če je imel denarnico s seboj. zelo polno. “No, zdaj pa poglej še tja dol v morje. Tja k skalam.” Nekaj metrov niže pa tip v vodi, ki je praktično brez dihanja buljil v brunetko ali tisto kar je pač imela. In se tresel. Seveda sem najprej pomislil, da utegne tip zmrzniti v vodi. Če morje ne bi merilo 23 stopinj. “Pa kaj dela ta. Kaj se sam s seboj rokuje?” je začudenega, a s nasmehom, izraza primaknila B. Sicer je uporabila drugačen izraz, ampak ga zaradi morale ne bom omenil. Saj ženske tudi znajo. Pa si misli. “Aha. In tako se rokuje že 20 minut”, me je še vedno sililo na smeh. “In zdaj je sploh v dvomih, ko si se še ti naslikala.” S tisto iskro v očeh mi je jasno dala vedeti, da mi ne bi škodilo kdaj pa kdaj k spovedi. Saj bi, pa nimam drobiža. In medtem, ko se je sonce res počasi poglabljalo v morje, je padla (spet) še ena od mojih (ne)potrebnih. “Ma kaj ti se imaš za prilagojeno ali ne?” Sledil je njen spontan popravek tistih zanimivih živahnih temnih dolgih las za uho, nasmeh in pa :”Pa to bi že moral vedeti, da sem prilagojena, če je razlog.” Seveda o tem nimam pojma. Recimo. Mislim vsaj. Pa saj ni važno. “Torej si potem, ko ni razloga neprilagojena?”, sem kot ponavadi pravilno nadgradil izhodiščno vprašanje. “Ja no, lahko bi se tudi tako reklo. Pa ti?” “Ma, nekaj podobnega.”
Drobnega tiska najinega čveka, ki je bil izven tega konteksta seveda ne bom razglabljal, ker sem ji obljubil. Sem pač predčasno skipal domov, ker je bila tekma na sporedu. Tudi. In medtem, ko so Italijani preizkušali tpežnost mreže svojega gola, ki se je odlično izkazala s lovljenjem žoge, sem površno razmišljal kaj to sploh je - neprilagojenost ?! Kdo sploh je neprilagojen ? In kdo sploh lahko komu reče, da je neprilagojen ? Če bi vrinil ta pojem v družbene norme, potem sem bil vsekakor eden tistih, v času uporništva, ki sem bil neprilagojen. In upornik sem še vedno. Seveda z razlogom. Če ga ni ga pa najdem. In tako meni, kot komu drugemu bi to “etiketo” lahko prilepil le nekdo, ki nikoli ni bil neprilagojen. Pa takšen sploh obstaja?
Mar sem danes neprilagojen, če se nočem odzvati na več povabil znanca na njega “znamenite” partije, čeprav so “vsi” tam ? Mar sem neprilagojen, če nočem narediti po navodilih šefa, ampak isto delo naredim hitreje in spretneje na svoj način ? Ali sem pak neprilagojen, ker tistim, ki iz samo njim znanim razlogom, lažejo o meni pa jim tega ne vrnem na njih način? Seveda je tukaj še nešteto možnosti. Ampak, spet sem prišel do modrega zaključka (ker je zmanjkalo rdeče barve), da smo, upoštevajoč tudi družbene (ne)napisane norme prav vsi - neprilagojeni. Razlika je le v tem, kdo nam utegne to očitati. Praviloma to počnejo ravno tisti, ki “pozabljajo” kaj vse iz tega naziva so že spočeli. Ker vožnja avta je mačji kašelj po zahtevnosti v primerjavi s samopriznanjem lastne (ne)prilagojenosti. Seveda sem in bom ostal prilagojen ravno toliko, kolikor bo to za koga potrebno. Tudi zato, ker vem, da mi, poleg omenjenih, neprilagojenost utegnejo očitati tudi tisti, ki dejansko nimajo prašnikov (po)kazati svojega pravi jaz. Ker jih v bistvu zelo zanima le, kaj si o njih mislijo. Ker si še nočejo priznati, da so verjetno še bolj neprilagojeni od mene.
In zdaj bom še (ne)prilagojeno poslušal in bral komentarje o neprilagojenosti. Tudi od neprilagojenih. Ker, saj veš, nasmeh na tvojih ustih olepša tako tvoje, kot tudi življenje tistih, ki ta nasmeh opazijo in gledajo. In seveda je (ne)prilagojen tisti, ki ti nasmeh (ne) vrne. Tudi tako si lahko misliš, če ti ne gre drugače.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=WtUk-T9uhEs

Tudi prav….

MarkoM — Sat, 21 Jun 2008 15:28:48 +0000

http://www.youtube.com/watch?v=3FwkdavGoOQ

Intuicija

MarkoM — Fri, 06 Jun 2008 16:44:53 +0000

Danes je bil eden tistih kafetarskih dnevov. Tudi med službo. Berejo moj blog. Sploh ne bom ugibal, zakaj so me povabile na kafe. Vsaka zase. Dve bivši, tri mogoče bivše. Pa sem na enem od kafetov s sogovornico kramljal o - intuiciji. Saj veš, to je tisto nekaj v nas, kar lahko imaš ali pa nimaš. Sploh ne vem, kako sva zašla v to temo, ker sva še malo pred tem o svizcih govorila….. Ampak z ženskami se je lepo pogovarjati, ker znajo vse, tudi mislijo da znajo. Kar je pomembna razlika v izpopolnjevanju komunikativnosti in retorike v primerjavi s moškim svetom. Z znanci in frendi pač razglabljamo o vsem, čeprav o ničemer.
Intuicija ali tisti notranji čut ali lepota srca je po mojem le prevod tistega občutka, katerega si znamo, ne znamo ali nočemo razložiti. Tako ženske kot moški. Npr., od ženske, ki konstatno postavlja vprašanja ni moč pričakovati odgovorov. To ve tudi moj notranji čut. “To pa ne drži” je urno dodala moja sogovornica. “Pa kaj res misliš, da ženske nimamo odgovorov?” Ja, priznam, saj rad malo provociram. Ampak le zato, da preverim svoj notranji čut. “Ma, jaz mislim, da imate ženske toliko odgovorov, da sploh ne rabite vprašanj”, sem ji dodal. Khm, včasih je morda bolje ne vprašati - niti odgovoriti. Sploh ne naenkrat. Pa naj notranji čut še tako nalaga. “Glej Marko, moj notranji čut me pri moških res ne vara. Če mi je všeč se o njem pozanimam, potem pa po instinktu naprej”, si je dala duška. “Ja,saj vem. Nazadnje pa ti je dal tisti tip toliko vode spiti, da ne boš dehidrirala še vsaj 50 let. Ker si se pozanimala, pa je bil kao ok in potem je tako mislila tudi tvoj intuicija. Kaj pa če bi enkrat probala brez nekih zbiranj informacij, pa se res samo intuiciji prepustila?” “Kako pa to misliš?” “Ja tako,enostavno. Pustiš notranjemu glasu,da te sam vodi, ne pa da poslušaš tiste zunanje glasove.” Sicer sogovornica ni blond, ampak vseeno je preveč sumljivo dolgo žvečila tisto slamico po ustih. Poleg kafeta. “To bi res lahko probala namesto mojega načina” je iztisnila. A moj intuicija mi je povedala, da tega ne bo nikoli naredila. kar pa itak nimoj problem. Kafetkala sva zaradi drugega razloga.
Najlepše pri intuiciji, tako opevanem notranjem glasu pa mi je ravno to, da je povsem neodvisen, samosvoj. In pride sam, odide sam. Nima smisla ga klicati, niti ga odganjati. Lahko pa ga poskušamo razumeti. Čeprav je zelo jasen in brez dvomov. Ker to ni kot gledanje tv ali šopinga po nekaj ur. Intuicija zahteva tebe v celoti in toliko ti nudi. Le brati se je treba naučiti. A za tovrstno branje obstaja le ena šola. Šola življenja.
Nikoli ne podcenjuj intuicije. Ker ona ne laže in ne vara. Nikoli. A vedno ji dovoli tri možnosti. Ne več, ne manj. Nagrada je v tem primeru samoumevna.
Zdaj grem pa na naslednjo kavo. Eh, ti petki…..pa barabinstvo.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=ZZYytfDJMQE

Baraba

MarkoM — Mon, 02 Jun 2008 18:53:12 +0000

Bom spet. Poštena baraba. Ta odločitev se je seveda tehtala v zajetni presoji okoliščin nekaj zadnjih let. Zadnjih 5,6. Ko sem se odločil poiskati neko “resno” žensko. Sicer ni bilo treba dosti iskati, ker ne obstaja kotiček na tem planetu brez ženske. To vedo tudi pingvini. In vsaki posebej sem razgalil sebe, svoje resne namene po nečem trajnem, lahko tudi večnem. Me je pač držalo tisto življensko obdobje. Seveda sem zadevo resno vzel in…... vsaki predstavil tudi svoj pogled na družino. Že ker so mi prej očitale neresnost - barabinstvo. Za nameček, ne vem še po kakšnem ključu, sem naletaval samo na takšne s (ne)uradnim statusom sumljivega slovesa. Seveda preden sva se spoznala. A prav vsaka je sveto obljubila, da s tistim “prejšnjim” življenjem noče več nič imeti. Obenem so se pokesale, tudi s kakšno solzo, da pač obžalujejo tisto kar je bilo. Seveda, vsakdo ima pravico do popravca, če že sam misli, da ga je kje posračkal v neskladnosti do nekih družbenih norm. Tudi sam do pred 5,6 let nisem bil “angelček”. Vse prej kot to. Kar se njih tiče. Ampak, kot sem rekel, od takrat pa do danes sem se odločil zadeve resno vzeti in urediti. A za vse sta potrebna vsaj dva. Postopek je bil več ali manj isti z vsemi v tem času. Po prvi kavi, najkasneje v času ene ure, sva si že izmenjavala telesne sokove. prav na vseh možnih krajih. Čeprav je po ZJRM to prepovedano na javnem mestu. Ker tudi pod drevesi je menda javno. Pa saj ni bilo le na javnih mestih. Nekatere pa niso pile kave, zato je bil čas dietne sok izmenjave skrajšan. Pač, se dogaja tudi najboljšim. No, vsakemu butcu bi verjetno bilo jasno, da s takšnimi expresnimi, razen kafetkat in tisti dodatek, res ni kaj resnega načrtovati. A sam pač ostajam zvest načelu, da ima vsakdo pravico se vsakomur prikazati drugače, celo zaživeti z njim drugače kot pred njim. Koga briga kaj je bilo. Vse je možno. Le da sem le jaz bil tega mnenja. In ker so že kmalu pokazale, da se je njih zgodovina preveč ukoreninila sem poskušal še s neizpodbitnimi argumenti. Ker mi drugega ni preostalo, upoštevajoč, da so mi očitale serijsko mojo preteklost. A to je bila v bistvu le njih želja po življenju in ponovnem doživljanju lastne zgodovine. Ker sem resno vzel, sem jiim bil celo ZVEST. Kar ni bilo enostavno. In spet sta za vse potrebna dva. Kakorkoli, po nekaj poskusih sem spoznal, da bom moral izbrati drugi kraj, čas, predvsem pa žensko. Čeprav ženske izbirajo. Vedno. No, do takrat pa bom spet tista baraba izpred 5,6 let. Vse dokler se pojavi katera s neizpodbitnimi argumenti in dejanji in me prepriča v nasprotno. A če upoštevam teh 5,6 let, potem imam več kot dovolj časa. Ker zveste deklce, vedno pravjo ne, a ko se sonce dol spusti….

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=AUOpUqni0_g

Nisem pozabil…ne pozabi…

MarkoM — Sat, 31 May 2008 16:26:30 +0000

Res ne. Ker tistega, kar je nevsakdanjega se ne pozablja. Napisal ti bom kakšno pesem nekoč. Ker se mi še vedno pretakaš po žilah. Četudi sem ti drugače rekel. Če bi znala brati dejanja, bi razumela. Ker le ona štejejo. Vsak ima svoje razloge, tudi ko razlogov ni. Želim si, da bi bila tu. Ta noč res potrebuje najin objem. Kot potrebuje mornar morje. Da bi delil..… s teboj upanje - delil in ohranil. Zaklenil. Na radiu neka melodija, katere itak ne slišim, ker moje misli potujejo k tebi. Vem, nocoj bodo padale zvezde in ena izmed njih je najina. Ena in edina, ki nosi v sebi upanje trajanja. Ti si moja repatica in kako naj te zapustim. To noč ne bom spal, ker mi tega ne dopuščajo tvoje oči barve upanja. Vem in veš, so besede, ki bolijo. Lahko jih odstraniš iz ustnic, ker imaš ustvarjene za sladkobo. Ko gredo stvari navzdol samota krog zapira tudi če je ne vprašaš. A ne pozabi, da obstaja nekaj kar povezuje srci. Neka tanka nit - ki ustvarja naše sanje in se sama navija in odvija. Mi za to nit nimamo moči vpliva tudi če bi hoteli. Nekako tako, kot tisto najino pozno poletje si mi v mislih. Ko je bil najin pogled lačen ljubezni. Katero sva potešila. A ne tudi nasitila. Čeprav si bila jasna. In si še. Kot zvezdna noč. In še sva lačna te ljubezni. Naj traja. Ker le iz malega veliko zraste.
Veš najdražja, odložil sem svoje stare kovčke na peron usode. In poleg tudi plašč vonja zrelih let. Plašč, ki je že zelo težek, najdražja. Obut stopam naokoli v starih čevljih, ker le ti poznajo moje ulice. Moji koraki so težki, najdražja. In spet ta občutek samote, ki me hoče ko nikogar drugega noče. In spet tema v svoji melodiji zadane in me omami z željo po tvojih ustnicah. Spomniš in spominjaj se še najinega poznega poletja, ki traja in njega vonja, ki traja. Tvoje pegice so sijale kot biseri. Še sva tudi številka tega kraja in tako tudi ostaja. Pomnim še vse tvoje solze, vsaka beseda je bila prisega. Mojih ni bilo, ker so izhlapele a nič manj bolele. In nihče ne ve kako led peče, dokler se ne izteče. Vse teste sem preživel, odkar sva odšla, a zadržal žarek sonca na dnu svojega srca. Zapoj spet najino pesem, te tebi znane besede. Čakam te na starem mestu - tam kjer ljubezen se začne !

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=8qiFzgxSObM

Okroglo ali kosmato

MarkoM — Tue, 27 May 2008 17:01:03 +0000

Pa se dajmo zapeljat v svet svoje domišljije. Živalske domišljije. Sem pač eden tistih firbcev, ki sem si od nekdaj želel razumeti komunikacijo živali. Pravih živali. Ne pliškov. Hm, le v katero živalco bi se prelevil, če bi imel to možnost ? Za nekaj dni recimo. Priznam, da mi zaenkrat ni uspelo priti dlje od prebiranja gradiva živalskega sveta, ogledov kar nekaj dokumentarcev in seveda vsakodnevnega opazovanja živali, ki so tudi v moji neposredni okolici. Živalski vrtovi imajo pač svoj namen. In ravno tam je..… pestrost živalske raznolike medsebojne komunikacije skoncentrirana na omejen prostor. Le kaj si imajo povedati tiste živalce v omejen prostoru, ko opazujejo tiste, ki jih opazujejo. Ljudi. Hm, res bi bilo zanimivo vedeti kaj si živali mislijo o ljudeh. Nenazadnje je človek le samooklicani naj in sploh in oh.
Pred časom mi je cool znanka psihologinja predstavila “nenavadno” vprašanje : Kaj vam je ljubše - pes ali mačka ? Seveda mačka. Sploh ker je moja zakon. Pa tudi, ker mi je mačja narava dosti bolj zanimiva. Je nepredvidljiva, samozadostna a vseeno po potrebi prilagodljiva. Ko rabi tisti svoj delček dlani pozornosti pride in ko ima dosti gre. In je bistra. Dresura je ne zanima, a vseeno sprejme norme hišnega reda. Treba jo je pač opazovati in sodelovati. Medtem ko pes, odvisno od vzgoje, dela na ukaz in je vodljiv. In temu primerna je njega kreativnost. A poudarjam, po živali lastnika spoznaš.
Ker ljudje ne razumemo (čeprav slišimo) živalske glasove, smo potem prepuščeni razbiranju med višinami in oblikami intonacij ali pa govorico telesa posamezne živali. Ob čemer pa ne gre zanemariti, da so živali kakor človek vsaka sebi drugačna. Čeprav istega rodu. In toliko je možnih načinov razumevanja glasov in ostalega.
Ampak, a bo kdaj uspelo človeku razvozlati “govor” živali ?
Če pa bi kdaj imel možnost za kak dan postati živalca, bi zagotovo bil - komar. Da bi si povrnil odvzeto mi kri proti moji volji. Pa tudi zaradi mirnega spanca.

Marko M

Ženska (po)polnost

MarkoM — Mon, 26 May 2008 16:32:54 +0000

Nimam namena razglabljati, kdo je prej stopical po tem planetu - ona ali on, ker mislim,da je to vprašanje še najbolj podobno tistemu kaj bilo prej - kura ali jajce. Saj začetek tokrat ni v ospredju, ker so nadaljevanja bistveno bolj kreativna in pestra. Oni dan srečam znanko. Okoli 40. Čeprav ni bila v mojem zornem kotu odkar so jajca spreminjala barve. A dovolj, da je moj vid, soroden krtovem, zaznal tektonske premike njenega airbaga. Čeprav me bolj zanima in navdušuje tisto med prsmi.
“Kaj je mala, kaj se napihuješ ?” je bila moja spontana reakcija. Skozi značilen ženski nasmešek je izustila : “Saj veš, sezona pa to….”. “Hm, s tem airbegom si pa na veliko zajeba*a kopališke mojstre. Tudi če bi hotela odglumit utapljanje, ti to ne more ratati. Kvečjemu kak galeb lahko za kratek predah pristane v prepričanju, da je to koralni greben”. In, s še vedno tistim svetlikajočim odsevom, je predlagala spustitev sidra za mizo obližnjega kafiča. “Ti, kaj pa masažna metoda ala Lendero ni prinesla učinka?” mi je ušlo med požirkom kave. “Mah, od tistega sem imela ojačane le - prste” je odvrnila s privihanim nasmeškom desne strani ustnice, tako,da je še jamica prišla do izraza. “Sveže ločena sem pač morala poseči po efektivnejših metodah. Sem se pač odločila nekaj zase narediti”. “Pa za svoj račun tudi”, sem zamrmral med nikotinsko osvežitvijo pljuč. “In kaj je manjkalo tisti tvoji trojki, katerima so lahko upravičeno zavidale tudi dvajset letnice?”, sem retorično vprašal. “Ja, v štirko so se spremenile. Mi je rekel moj novi, da bi se mi to odlično podalo. In mi je res všeč”.
V stotinki sekunde sem petkrat odpotoval okoli sveta in nazaj, da bi našel vzročno povezavo med njeno željo, da naredi nekaj zase in med predlogom njenega kao dragega, a dlje od stola nisem prišel. Ok, ženska pač to dela zase. Le zase. “Ma kaj te je kaj pičilo v žnable? Nekam bolj mesnate zgledajo odkar sem te zadnjič. Videl. In kje imaš tiste simpatične očesne gubice?” mi kar ni dalo mira. “Botox mali, botox dela čudeže”: Ok, zdaj mi je bilo jasno, zakaj se žnablčki niso vračali v začetni položaj ampak le blizu le tega. “Hm, zdaj mi še reci, da nisi preskočila niti liposukcije pa vseh tistih tretmajev pomarančne kože…” Njen spet navihan nasmeh si še danes nisem razložil v odgovor. Pa ko sem že mislil, da sem bister. “No ja, imaš pa res srečo. zdaj si zadovoljna s svojim videzom, pa še dragega imaš, ki te obožuje natanko takšno kot si. Pa saj več res ne rabiš.” sem se odzval ob vseh teh njenih novih spremembah. “Ja, res je zlat, ker me ima rad takšno kot sem”. Sledilo je še nekaj takšnih in podobnih tematik pogovora pred slavnostnim slovesom. Bemtiš, pa saj ljudje se res spreminjamo.
In med kolesarjenjem proti obljubljeni deželi me je črviček spoznanj in znanj še kar najedal. Še ne tako dolgo nazaj, je ženska bila ženska. Zgolj in edino. In je imela kar je imela. A imela je vse. In se, razen v podstešju ni dalo nič spremeniti. Potem je prišel najprej wonderbra. Pa vse možne oblike push-up/ov. Pa silikoni. Pa botoxi. Pa…….Mah, kdo sploh lahko vsemu temu sledi. In potem je tudi praktično možno, da spoznaš bejbo, kateri še Afrodita do gležnjev ne seže. Vizuelno seveda. In potem, ko pride do najtesnejšega spoznavanja, pride tudi realnost pushev in up/ov. Zadnjica, ta nesporni simbol ženskosti in prstov oprijemljivosti, je pokončna le do trenutka totalnega razodetja. In z njo tudi ženske noge, ki povedo o ženski več kot njen obraz. O ja. Ostane pa lahko zavedeni nepoznavalec. Kakor tudi wonderbra in/ali silikon. Ko spusti zastor tudi wonderbra, mogoče še ostane silikon. Včasih. A kaj ostane, ko vse to, brez pripomočkov, zagledaš pri polni svetlobi ?
In nenazadnje - ženska mora imeti bistrost. Vsega pa se res ne da kupiti.
p.s.
Obstajajo primeri, ki imajo, brez dodatnih nakupov, vse navedeno in še več že zajeto v osnovni različici. Manj(šina) je v tem primeru več(ina).

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=Edz4Fd969Yg

Veličanstvena vražja zmaga nogometa

MarkoM — Thu, 22 May 2008 06:59:01 +0000

21.05.2008 bo ljubiteljem nogometa, te naj (ne)postranske akcije, ostalo zapisano s največjimi, najdebelejšimi črkami kot - zmaga nogometa. Za kar sta “kriva” predvsem Manchester United in Chelsea. Največja med največjimi. Vsaj in tudi v včerajšnji predstavi. Ker sta samo še potrdila zakaj najraje gledamo, ob kozorogu temperamentno premlevamo in seveda tudi igramo nogomet. Ker nogomet je več kot… igra - je temperament, družabnost, veselje, žalost, sproščanje, kreativnost, borbenost, vztrajnost - moškost. Vsega tega smo bili deležni včeraj.
Včerajšni spektakel je več kot upravičil spektakel. Ne vem, kako so zdravstveno preživeli vneti navijači obeh, a moj adrenalin je bil včeraj na hudi preizkušnji. Šokantni dogodki so si na igrišču podajali štafeto iz sekunde v sekundo. Redke so tekme, ki gledalcu ne dopuščajo niti na wc pa naj bo še tako na tesno. V včerajšnji si človek res ni smel dovoliti niti sekunde izgubiti. Moje simpatije so bile, tako kot že nekaj časa, na strani Rdečih vragov. Ki so igrali vražje. Disciplinirano a odločno. Kot celo sezono. In dvojna krona je v pravih rokah. Čeprav, odkrito, nič ne bi bilo narobe če bi pokal vzdignil tudi Chelsea. Tudi ja. Ker sta obe ekipi to zaslužili. ker sta nesporno dokazala, zakaj je v nogometu, sploh v srečanju dveh takšnih turbo ekip, tako zelo poudarjen faktor sreče. Ker penali niso nič drugega kot sreča v končni fazi. Najprej se mi je zasmilil Ronaldo. Še bolj Terry. Vem kako se je počutil. Bolečina, ki ne bo zlepa izginila. Težko je to povedati tistim, ki ne čutijo nogometa.
Predstava katero sta uprizorili nesporno najboljši ekipi letošnje lige prvakov, vragi celo brez poraza, bo res večno zapisana. S kar nekaj presežki. še posebej so me navdušili navijači. V veliki večini angleži. Strpno a temperamentno navijanje. Odlične koreografije. In čestitke režiserju, ki nam je prikazal izraze obrazov navijačev sploh v šokantnih trenutkih. Če bi kdo tiste obraze gledal izvzete iz konteksta tekme, bi si še mislil, sploh med penali, da je najmanj cunami spet kje opustošil na eni strani, na drugi pa, da je padla miljonska sedmica. Enostavno, resničen poklon navijačem in navijanju kakor tudi gostitelju Moskvi. Ki je v dveh dnevih na račun navijačev premožnejša za 120 miljončkov €. Nogomet pač nima meja niti na tem področju.
Sodniška trojka je bila dostojna finala. Ker je dopuščala in vzpodbujala nogomet. Drobne napakice so dopuščene vsakomur, sploh če ne vplivajo na končni izid.
Seveda pa ne gre pozabiti dveh pomembnih, če že ne najpomembnejših, možgančkov obeh ekip. Grant je letos pripeljal Chelsea v položaj, kjer še ni bil. Pravzaprav nista bila oba. In mogoče mu v naslednjih desetih letih še kdaj uspe. A sir Alex je pa svoj(stven)a zgodba. 22 let delati tudi čudeže si pač lahko privoščijo le največji profesionalci. Kot mačka je. Kakor ga obrneš pade na noge. In še ima povedati in pokazati, sploh ker je eden tistih, kjer leta niso merilo. Rezultati in način dela pač.
In na koncu še res moja iskrena zahvala obema ekipama in navijačem, ki so spesnili in izvedli nepozabno odo nogometu.
p.s.
Res me zanima, koliko so se naši nogometaši in navijači naučili iz te tekme.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=fsNcc2soDyY

SATAN blazn’ zmatran - BOGa od nikoder !

MarkoM — Mon, 19 May 2008 05:54:10 +0000

Kakor obrneš imata oba naslovno omenjena Satan in Bog skupno točko - nihče ju še ni videl. Vsaj na površini tega planeta ne. In tako je vse prepuščeno ljudski domišljiji prikazovanja obeh. Čeprav sta oba že pregovorno kar pogosto omenjana tudi v stilu “boš že videl/a hudiča” oziroma “je*em ti boga”. In seveda vse izpeljanke na to temo. A kateremu od njiju se dejansko dogaja krivica ali zlorabe ? In kdo od njiju je dober ali slab ? Pa gremo po vrsti. Najprej prebivališče obeh - stalno. Satan naj bi prebival na Zemlji. Tudi pod. Naj bi. Tako trdijo pristaši… Boga, sploh krščanstvo. Bog naj bi prebival v nebesih. Naj bi. A to spet trdijo le isti prej omenjeni. Ki živijo na Zemlji. In kje sploh so locirana ta Nebesa ? Mogoče v sedmem osončju ? Vsekakor kaže, da je tam kjer naj bi bila nebesa zelo premalo prostora ali ga sploh ni, če Boga verniki živijo na Satanovem naslovu - Zemlji. Prebivališče pa stane.

Če naj bi Bog obstajal, tako idealen, zakaj potem dopušča milo rečeno svinjarije, katere počnejo nekateri verniki s sklicevanjem nanj - v njega imenu ? Zakaj dopušča tudi vernikom, da uničujejo ta planet ? Da ubijajo brata. Da ne pomagajo vsakemu sočloveku, tudi soverniku. Zakaj ne usliši tiste skromne želje lačnih in žejnih, čeprav verujejo vanj ? Mar mu je res le do tega, da ga le opevajo na vse možne načine in za njega ime pobirajo, grabijo materialne dobrine od vernikov, celo od tistih, ki nimajo niti za vsakdanji kruh ? Komu je potem sploh namenjeno tisto “daj nam naš današnji kruh” ? Saj odgovor na ta vprašanja ne more biti le, da naj bi to bila Satanova dela. Ker če bi že slučajno bila, potem je njega moč bistveno večja kot od Boga. Po tej verziji je torej Bog čisto nesposoben.
Pa gremo naprej. Podoba obeh. Medtem, ko se Satana prikazuje v fizični podobi praktično identični človeški, le da s kakšnim izrastkom več, se Boga prikazuje le kot - svetlobo. Tako so verniki potem prisiljeni siju te svetlobe dodajati razne človeške podobe nekaterih nekoč, baje, živečih verskih voditeljev, ki naj bi prenašali sporočila Bog/a. Nekateri pa se kar sami oklicujejo za njega poslance.

Nekaj pa je le nespornega. Prej je bil - Satan. Le da ne takšen, kot ga hoče prikazati krščanska ali še katera religija. Že v poganski obliki je predstavljal simbol moci, moškosti, spolnosti in čutnosti. Kar očigledno še danes. Satan satanistov nima nobene povezave s peklom, demoni, vilami, sadističnim mučenjem, žrtvovanjem ljudi, kanibalizmom kakor tudi na splošno zlemi dejanji. Vse to mu je pripisalo tudi in predvsem krščanstvo. Pa verjetno ne le zato, ker je to isto krščanstvo tudi dobesedno izvajalo in še izvaja očitano Satanu in se je tako hotelo posuti s pepelom. Sploh RKC rada s prstom kaže na druge - za svoje grehe.
Sicer pa res ne razumem, kako je lahko Bog dovolil pribijanje ljudi na križ. In to celo tiste, kateri so verjeli vanj. Pa ti, a ti bi še verjel/a v nekoga, če bi te pribil na križ ? Tudi dobesedno.
Kolikor mi je znano, še nobena vojna ni bila spočeta ” v imenu Satana”. V imenu Boga jih je pa že težko prešteti in nič ne kaže, da mislijo odnehati njega verniki. Pa če začnemo od križarskih pohodov dalje, katere je Vatikan, v imenu Bog-a, namenil prvenstveno pobijanjem drugače mislečih, ropanjem, posiljevanjem, predvsem pa širjenju svojega ozemlja. Vsaka podobnost s današnjim časom je zgolj naključna. če verjameš v naključja.

Satan svojih zapovedi (še) ni uradno objavil. Niti kdo v njega imenu. Tudi Bog ne. A v njega imenu je to storil eden od njemu najbližjih vernikov. Ki naj bi bil takrat pod vplivom danes prepovedanih substanc. In nastalo je to :
1. Veruj v enega Boga (zakaj ga potem različne verske skupnosti različno prikazujejo, če pa naj bi bil le eden isti za vse)
2. Ne skruni Božjega imena (pedofilija,vojne, grabljenje premoženja nekaterih vernikov in/ali verskih skupnosti seveda niso razlog skrunitve njega imena - vsaj oni tako menijo - in ponavljajo ta dejanja dan za dnevom - ker, spoved opere vse grehe)
3. Posvečuj Gospodov dan (in vsak dan izvajaj teh 10 zapovedi)
4. Spoštuj oceta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na Zemlji (le zakaj potem župniki pridigajo o Nebesih, če pa jim Bog izrecno zapoveduje, da jim je lahko dobro le na Zemlji in nebes sploh ne omenja - torej jih ni)
5. Ne ubijaj (sploh pa ne v imenu Bog-a….koliko NEverskih vojn je že bilo do sedaj?)
6. Ne nečistuj (in kaj vse naj bi to sploh zajemalo ?)
7. Ne kradi (pa obstaja takšen vernik RKC ?)
8. Ne pričaj po krivem (tudi naši politiki, ki obiskujejo tudi nedeljske maše, pa v smeh)
9. Ne želi svojega bližnjega žene (seveda to najbolje demonstrirajo ravno župniki RKC)
10. Ne želi svojega bližnjega blaga (kar je le prevod 7. zapovedi)

Teh deset zapovedi naj bi bilo namenjenih predvsem (a ne le) vernikom in dosledno izvajanje le teh,vsakodnevno, naj bi imelo končni učinek - življenje človeštva in živih bitij v sožitju na Zemlji. Jaz pa bi res rad spoznal vernika, ki se sklicuje na Bog-a in teh deset zapovedi vsak dan dosledno izvaja in ni še nobene nikoli prekršil. Sploh pa, preden je začela RKC poudarjati, da je družina najvišja vrednota, bi morala svoje pridigarje - poročiti. Jim dovoliti, da si ustvarijo svojo družino in da šele potem pridigajo, kaj to družina sploh je. Najprej naj si torej to vrednoto sami ustvarijo in zanjo skrbijo. Vsak naj pač pridiga o tem in kakor pač živi.
In končno vprašanje, po pestri zgodovini, je povsem logično - kdo je zdaj Satan, kdo pa Bog ?!

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=iL_RbCGxqsc

Bogat in/ali Premožen

MarkoM — Fri, 16 May 2008 15:21:11 +0000

Bogat ali premožen ? Razlika je očitna. Čeprav je dopustna in možna povezava. Ki pa je prej izjema kot pravilo. Bogastvo moraš pač znati opaziti in začutiti, premoženje pa zadostuje zgolj videti. Bogastva ne moreš kupiti, ker ti ga življenje podari. Ni drugega načina. Na vsakemu od nas pa je, koliko tega pridobljenega bogastva začutiš,opaziš, plemenitiš in seveda deliš. Tako pri sebi kot drugih. Premoženje pa si lahko ustvariš na… več možnih načinov. A prikazuješ ga lahko le na en način. Bogastvo pa lahko prikazuješ in razkazuješ na več načinov, na poljubnem kraju tega planeta, v naključnih ali določenih srečanjih.
Hoteli ali ne, a življenje nam vsakodnevno (po)streže s vedno novimi izzivi, preizkušnjami, namenjenimi dokazovanju našega bogastva. Sem eden tistih, ki sem imel “srečo”, da sem srečal in še srečujem bogate ljudi. In moje bogastvo lahko le oni sodijo - ker so bogati. Seveda sem se in se učim tudi od tistih, ki ne ločijo bogastva od premožnosti. Od slednjih se učim, da se nočejo naučiti. Ker ne opazijo in začutijo niti sebe. Ker je življenje za njih leasing. Leasing za avto, hi-fi, tv…. Ker je to vse,kar lahko pokažejo. Zaenkrat.
V našo podalpski sem se med ostalim tudi prepričal, da večina ne le da ne loči med bogatim in premožnim, ampak ne zna niti razbrati med obema. Živijo površno in si ne vzamejo časa spoznati niti sebe, brez česar pa ne moreš spoznavati druge. Še manj o njih soditi. Sindrom “rekla - kazala” še vedno pri večini teh prevladuje - sindrom malomeščanstva.

Bogastvo naroda se ne ocenjuje in ceni na osnovi njega premoženja, pač pa na osnovi njega kulture. Tudi zgodovine kulture. In te se ne da kupiti. Ker jo je potrebno oblikovati, graditi in negovati iz dneva v dan.
Kdo pa je v resnici bogat in/ali premožen v naši podalpski, pa je vedno bolj enostavno razločiti.

Zdaj grem pa na en Hajniken s prijateljico. Eni od treh prijateljev. Ker nas druži bogastvo. Ker je iskren, pravi prijatelj eno od treh največjih bogastev, katera lahko doletijo posameznika. In na to se, verjemi, tudi nazdravi - nazdravlja !

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=eONhto0x_nI

Kričanje - po Žensko…..

MarkoM — Tue, 13 May 2008 20:55:08 +0000

Od žensk se je treba (na)učiti. Kričanja. Tudi. Enakopravnost pač. Seveda se jim moški ne moremo več kot le približati v tej panogi, saj je že pljučna kapaciteta ženske neprimerljivo zajetnejša. Vsaj vizuelno. Čeprav bi lahko tudi Pamela zavidala katerim moškim predstavnikom. A to je prej izjema kot pravilo. Kar pa se tehnike kričanja tiče smo moški res v totalnem offsajdu. Ženska ima to pač enostavno v krvi. Kot bi vse imele le en, isti genski zapis za to spretnost. Prav si me razumel/a. Kričanje je lahko tudi spretnost. Tudi za tistega, ki posluša. Nenazadnje je potrebna kar spretnost to spretno utišati. Tudi s ponosno…..…. držo zapustiti prizorišče, medtem ko tam nekje v ozadju kričanje še vedno (vz)traja. Če zmanjka ostalih metod. Kar seveda še ne pomeni, da bi se zaradi te geste ob povratku intonacija kričanja (tiste ki bi tam ostala) kaj zmanjšala.

Kričanje je torej lahko tudi koristno. Za sproščanje. Praviloma za tisto, ki kriči. Mislim pa, da bi ženske vsaj glede kričanja morale tesneje sodelovati z naravo in ji vračati, kar jim je ta tudi podarila. Torej bi morale pred pričetkom kričanja stopiti v - gozd. In si tam dati duška. Ne le na enem drevesu, temveč kar celemu gozdu. V skrajnosti bi se lahko zgodilo itak le to, da bi gozdne živali postale podvodni prebivalci, gozdove pa bi zamenjale lepe, ravne, neskončne ravnine. Kar je še mala cena za žensko boljše počutje. Da ne omenjam posebej moškega ušesa.

In še resničen dogodek. V nedeljo smo se, hitrosti vetra primerno, sprehajali po koperski promenadi. Bilo je brezvetrje. Nekaj metrov naprej se je golob (ptič) odločil pokazati vso svojo (pre)drznost. Prečkati cesto ob promenadi, v takšni nedeljski razgibanosti, že meji na nemogočo operacijo. Tudi za človeka. Golob je bil očigledno domačin. Vem. Ker vem kje sem doma. Uvodni koraki prečkanja so obetali, a potem je podlegel polževi provokaciji in mu seveda začel kontrirati - v njega stilu. Istrska trma. Malo preden se je golob znašel na polovici cestišča pripelje moder fiat. LJ registracija. Na sovoznikovem sedežu tip emšo 30 brezskrbno kramlja po gsm. Za volanom pa ona. Krajša blond pričeska, simpatičen videz (kar so itak vse ženske) in - obe roki na volanu. Kar je po zakonu. Čeprav na mestu. V mestu. Začela je uglajeno. Pač strpno čakala njega visokost goloba, da odprečka svoje. Šele po nekaj sekundah je bjonda opazila, da golob v bistvu resno tekmuje s polžem. Po sistemu en naprej - dva nazaj. Koraka. Začela je energično premikati prste po volanu. Tip poleg se ni pustil motiti. Ko je goloba do triumfa prečkanja ločilo le še kakih cca 20 cm, pa je za volanom eksplodiralo : “poglej kaj dela….pi.ka mu ma…na….pa saj to ni res”. Spretnosti izražanja je sledila povišana intonacija zakonsko prekoračenih decibelov in cca 10 cm pred triumfom goloba je sledila nje eksplozija. Kričanje. Pristno. Žensko. Podkrepljeno s ustreznimi kretnjami. Ki so se nadaljevale še nekaj metrov, ko je že speljala. Tip poleg še vedno na gsm in kao nič ne ve. Verjetno avto ni bil njegov.
Nauk te zgodbe je - golob ima vedno prednost ! Sem moški. Le in samo. Eden tistih moških, na katerega moje ženske tu pa tam (za)kričijo. Ali so. Kadar se prikažem seveda. Mogoče bi bil večkrat deležen njih kričanja, če bi se jim pogosteje prikazal. A ženskam je treba pomagati za njih boljše počutje. Kričanje je, zdaj dokazano, lahko tudi terapevtsko. In kateri moški bi se branil ženske po takšnem terapevtskem posegu ?
Preden dočakam kakšno novo terapijo iz tega naziva, pa tebi eno povsem enostavno vprašanje.
A mogoče veš, katera od spodnjih možnosti najučinkoviteje sproži kričanje - to sproščujočo terapijo v ženski ?

a) moški posluša a ne sliši
b) moški sliši a ne posluša
c) moški presliši

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=pNCemmzlL08

Bordeli Slovenije….

MarkoM — Mon, 12 May 2008 13:10:25 +0000

…so pokončno stali že osemdesetih letih 19. stoletja v vseh večjih mestih sedanjega slovenskega ozemlja. V Ljubljani sta obstajala dva, v Mariboru sedem, po eden v Celju in Novem mestu. Tej isti bordeli oz. javne hiše so bili prepovedani leta 1919. Verjetno zato, ker so javne uslužbenke v bordelih začele krepko odžirati tudi posteljni kruh ženam veljakov. Tako zgodovina. In od takrat so se storitve, katere bordeli ponujajo, preselili v ilegalo - legalne bordele. Čeprav vsem na očem. Vsaj v naši podalpski. In vsi vidimo in vemo, a nihče nič ne vidi in ne ve. A le zato, ker zakon tega ne dopušča ? Vsaj ne v kristalno jasni definiciji. Hm, zakaj pa ne ?
Mar se naši politiki bojijo, da bi država preveč zalužila s to najstarejšo obrtjo? Mar se policija boji, da bi izgubila brezplačne špiclje iz vrst prostitutk, ki jim servirajo pomembne “skrivnosti” ? Ali pa se oboji bojijo, da bi javnost izvedela za nekatera imena “vzornih” državljanov, ki so redni konzumenti storitev prijateljic noči ?
In spet, lahko me razumeš kakor hočeš le napak ne, ampak sem eden tistih, ki bi takoj podpisali, da se tradicija bordelov v naši podalpski nadaljuje. Uradno. In to zaradi čisto praktičnih in ekonomskih razlogov. Bordeli so pač donosna in nikoli usahljiva dejavnost. Obrt ali storitev ?! Odvisno na kateri strani si. Sploh pa si prostitutke ali prostituti zaslužijo urejene delovne razmere. Tako kot vsak, ki dela. Čeprav se prostitucija lahko izvaja domišljiji in kraju primerno. A zakaj ne bi imele te vrste javne uslužbenke dostojnega delovnega mesta? V bordelu svojo ordinacijo, kjer bi bilo poskrbljeno za higieno, reden zdravstveni nadzor, delovni urnik, pa še ostale pravice, ki izvirajo iz delovnih razmerij. Samo ne reci mi, da si tega ne zaslužijo zgolj zato ker opravljajo takšno delo. Državna blagajna pa bi se na račun njih plačanih prispevkov in davkov krepko napolnila. Če gre verjeti statističnim, seveda neuradnim podatkom, da prostitut/ka mesečno ustvari za vsaj 3000€ prometa. Zgornja meja je pač odvisna od volje do dela posameznice/posameznika.
Je pa res, da bi legalizacija bordelov zelo verjetno povzročila propad delovanja posrednikov (zvodnikov), kakor tudi propad marsikatere mladenke, ki pod pretvezo študija v najetem stanovanju, katerega plačajo praviloma starši, izvaja najstarejšo obrt pod njega “zaščito”. Seveda je izven stanovanja in v domačem okolju pridna punčka.
In kje je meja med prostitutko ali kurbo? Vlačuga ali “ljudsko” znana kot kurba mi zveni preveč žaljivo. Zaničljivo. In neprimerljivo s prostitutkami. Najmanj glede izraza. Sploh ker prostitutke praviloma ne skrivajo kaj so, mogoče kje so. In temu primerno imajo tudi svoj cenik storitev. Kar pa ni moč reči za vlačuge. Vlačuge se pač vlačijo od moškega do moškega, ne da bi za sebe kar mu dajo zahtevale plačilo. Pač rabijo trenutek zapolnjenosti in neko, samo njim znano, samopotrjevanje. Po tej teoriji je torej lahko vsaka, ki se vlači z drugimi med delovnim ali prostim časom, vlačuga. Pa naj to počne v pisarni, avtu, prijateljičinem stanovanju, hotelski sobi ali kjer koli. Le da partner tega ne bi izvedel.
Prostitutke praviloma težav s svojimi partnerji nimajo, saj jih nimajo. Ker je to njih delo. Se pa dogaja, da lepega dne marsikatera prostituka opusti tovrsten način preživljanja, se poroči, uredi družino in živi vzorneje kot marsikatera vlačuga, ki misli, da jo je spoved oprala vseh spočetih “grehov” na to temo. In potem nadaljuje do naslednje spovedi.
Seveda bi bili bordeli dobrodošli tudi za vlačuge s svojo ponudbo - na uro uporabe sobe. Poleg redne tudi izredna ponudba torej. In spet bi to bilo dobro tudi za državo.
Zagotovo obstaja še več razlogov v korist polnjenja državne blagajne s bordeli, a jih v tem trenutku, sploh zaradi svoje neizkušenosti, pač ne morem zapisati.
Me pa res zanima - zakaj, le zakaj se naši politiki tako goreče izogibajo tovrstnemu polnjenju blagajne, ki bi zagotovo prekosilo celo zneske igralništva ? Pa ne da le zaradi mojega uvodnega laičnega razmišljanja……

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=4FKts1JOaJc

Do ponedeljka…..najmanj :)

MarkoM — Thu, 08 May 2008 11:17:49 +0000

http://www.youtube.com/watch?v=saRnqRc0PkY

Življenje je kratko….

MarkoM — Wed, 07 May 2008 20:30:48 +0000

…pravijo nekateri. In potem hitijo delati zgago in neumnosti po tekočem traku. Da bi čez 50,60 let ugotovili, da je bila kratka le njih miselnost.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=-xALiBgzPzE

OČE naš

MarkoM — Wed, 07 May 2008 12:45:39 +0000

Brez očeta ne bi tipkal teh vrstic. In ti jih brez očeta ne bi prebiral/a. Obrni kakor hočeš, ampak brez Očeta ne bi bilo Otroka. Brez očeta ne bi bilo spočeto tudi človeško življenje. Nikoli. Nikakor. In tako ostane. Navkljub ženskim laboratorijskim po in preizkusom, da bi očetovo seme laboratorijsko proizvajali. Serijsko ali po naročilu. Reakcija narave, Matere narave, bi bila burnejša kot pri kloniranjih. In usodnejša. Dosti bolj. In neusmiljena. Mati narava ima pač svoja pravila. Spoštuj očeta, saj je njega seme tvoj edini stvaritelj. In je edino in…..…… edinstveno. Kot si ti.

Če te ni začetek tega bloga zrevoltiral, te ne bo niti nadaljevanje. V uvodu sem namreč opisal svoje videnje nespornosti naravne zakonitosti - prvo potrebno stopnjo nastanka večine živih bitij na tem planetu - tudi človeka. Seme, ravno seme je tisto, ki omogoča nastanek, začetek življenja. In semena praviloma na tem planetu proizvajamo le moški spol. In v zadnjem času se pojavljajo, predvsem določene ženske, ki bi rade semena - temelj nastanka življenja, proizvajale laboratorijsko. Poskušaj si predstavljati - tudi posledice. Ampak to je svet drugačnih. Kar ni ravno vedno tolažba, je pa dokaz, da tudi vsi drugačni, lahko tudi složno, strpno živimo pod eno streho - na enem planetu.

Seveda je mati narava poskrbela, da je samo seme neuporabno za začetek nastanka v kolikor le to ne “prevrta” ustreznega jajčeca. In s tem tudi določila obvezno sodelovanje med moškim in žensko. Po tej verziji si torej ženska ne bi smela nikoli dovoliti reči, da je otrok “njen”. Samo njen. Niti se tako obnašati. Ker ga sama pač ni spočela. Je pač skladno s “protokolom” določena, da semenu omogoči praviloma nemoten in varen razvoj. Do določene stopnje. Teamsko “delo” torej. A pravo teamsko delo se začne, ko malo nebogljeno dete, nastalo iz očetovega semena, priveka na ta svet. Razen dojenja, katerega se itak da nadomestiti čeprav ni priporočljivo, sta za vsa nadaljevanja nujno potrebna oba - oče in mati.
Ker - mati naj bi otroku nudila potrebno elastičnost, prilagodljivost, nežnost. Predvsem pa ne pozabila dati otroku vedeti, da brez očetovega semena ne bi niti njega bilo. Oče pa naj bi otroku nudil stabilnost, odločnost, karakternost, vztrajnost. Seveda so primeri, ko so navedeni elementi v obrnjenem položaju. Ostaja pa nesporno, da je otrok zrcalo staršev. Njunih prijemov in vzgojnih metod. Iz tega sledi edino pravilo - otrok potrebuje in ima pravico do obeh staršev. Vedno in povsod. Kakor imata enaki pravice in dolžnosti do svojega otroka oba starša. V enaki meri. Vse ostale opcije nimajjo nobene (z)veze s temeljnim človeškim poslanstvom.
Čeprav sem ateist, to ne pomeni, da je moja splošna razgledanost spregledala tudi temeljne besede tudi praktično vseh religij, ki v vsakokratnih uvodnih predstavah in razlagah, kakor tudi njih verniki, najpogosteje uporabljajo - OČE NAŠ….. Za začetek in konec. In spet smo pri semenu. Omogočimo našim semenom dostojen,človeški razvoj !

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=Q8Or-NEc-O4

Blog ni bog

MarkoM — Tue, 06 May 2008 22:12:04 +0000

Ne, ne pričakuj, da se bom v tem pisanju obesil na blog kakega posameznika. Se bom pa obesil na blogovsko kulturo v naši podalpski in neka, tudi nedoločena, pravila. Ker tista znana dejstva kdaj in od kod začetki bloga si lahko prebereš na straneh, kjer so dejansko tudi nastali.
V naši podalpski pač vlada povečini sindrom zakasnelega efekta. In temu primerno učinka. Kar je bilo najprej opazno….…. s gsm aparati. Kdor je imel gsm (bil sem med njimi) leta 97′ pri takrat edinem ponudnik pri nas (ker drugega ni bilo) je bil povečini okarakteriziran kot “naduvan tip”. Redki so razumeli, da je to lahko službena potreba. In kar nekajkrat sem bil priča videnja nekih kao frajerjev, ki so govorili v gsm pridobljenem iz - praška. Škatle praška. Potem je po letu 2000 sledil BOOM gsm uporabnikov. In danes imajo predvsem tisti, ki so tudi leta 97′ imeli največ za povedati proti, tudi po 2 - 3 aparate. Pa ne iz praška. Potem je prišel internet, elektronske pošte…. praktično identična zgodba gsm-om se je ponovila. Sledile so klepetalnice in razni forumi….
In prišel je Blog. On. Tako enostaven, tako priročen, tako praktično vsakemu dostopen. Vse kar potrebuješ je nekaj minut časa za po in nastavitev in potem že takoj sledi tvoja retorična spretnost in seveda domišljija. Blogam šele drugo leto, a to je dovolj, da sem opazil povečanje ponudnikov storitev bloganja a tudi izjemno naraščajoče število uporabnikov. In do tukaj se lahko sklicujem na zapolnjevanje tržne niše po že omenjenem sindromu. Biznis je pač biznis.
Od tukaj dalje pa se začne kultura bloganja. Ki je po mojem mnenju na zadovoljivi ravni v naši podalpski. Čeprav, počasi a sigurno, je vedno več tistih, ki jim je od besede Kultura znana le začetnica in svojemu intelektu primerna nadgradnja.
Povsem razumem, da se ponudniki blog storitev lahko posujejo že s suhoparnim “zapisi v blogih ne odražajo mnenja uredništva ali ponudnik ne odgovarja za vsebino blogov”. Kar seveda ne zdrži. Ponudnik blog storitev je še kako odgovoren za vsebine blogov. In eno od pravil je tudi, da na svojem nosilcu ne sme dovoliti uporab žaljivk, groženj in nestrpnosti. In za preprečevanje omenjenega mora imeti ustrezen kader. Dejstvo je, da je ponudnih bloganja tudi upravljalec, celo lastnik. Enostavno povedano - ponudnik bloga je upravljalec/lastnik hiše v katero lahko vstopi kdor koli. A prav vsak mora upoštevati lastnika te hiše oz. njega pravila. In če se kdo pravil ne drži ga lastnik, po opozorilu, seveda lahko odstrani oz. izbriše. Ker ima vsakdo od nas v svoji hiši svoja pravila.
Priznam, težko razumem, da nekateri ponudniki bloganja dovoljujejo,v okviru svoje storitve, že kar zajetnemu krogu posameznikov - avtorjev blogov, da se izražajo žaljivo in nestrpno. Čeprav se ravno takšni avtorji s takšnim pisanjem najbolje opišejo. Pa naj si nadanejo takšen ali drugačen nick. Odvečna je namreč iluzija tistih žaljivih in nestrpnih, da jih njih nick lahko skrije pred realnostjo. Današnja tehnika in tehnologija pač že omogočata med ostalim tudi prevode nicka ali anonimnih, ki po nekaj klikih iz “anonimnega” postane Janez. Janez, ki živi v ulici Ob strugi 9, v tretjem nadtropju, stanovanju 2 in je svoje žaljivke in nestrpnost širil po spletu točno iz tistega PC v kotu ob oknu in ne tistega v dnevni sobi. Seveda ta janez potem nikoli več ne bo anonimen.

Pred vrati je poseben čas, ko se bo ocenjevala splošna kultura uporabnikov posameznih ponudnikov bloganja. V posameznih državah in nje mestih. In za oceno ne bodo krivi le nekateri uporabniki, temveč ponudnik oz. lastnik. Pa naj bo ta ocena pozitivna ali pa ne. In ne bo poceni.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=VI7SiHFHAPk

Time

MarkoM — Sun, 04 May 2008 21:05:32 +0000

Mularija smo veselo “cbali balo” na lastnoročno izdelanem nogometnem igrišču - s pogledom na morje. Primeren travnik smo poprej dobra dva tedna oblikovali. Vsaka drobna malenkost je bila izredno pomembna. Vse črte igrišča smo, preden posuli z apnom, z občutkom s motikami v plitke utore vkopali. Da ne bi dež odplaknil. Apna. Največ opravka pa smo vseeno imeli s postavitvijo golov. Cel teden smo v našem gozdu ogledovali primerna debla, preden je sledila njih fina obdelava. Vse ročno delo. Sekanje, žaganje, (sko)oblanje. S filigransko natančnostjo. Kot so bili kasneje tudi postavljeni. A tako stabilni, da jih tudi cunami ne bi premaknil. Vkopavanje nam je…… pač zapisano v genih. Mreže golov smo sešili iz rdeče modrih vreč namenjenih zelnatim glavam. Seveda je bila svečana otvoritev prava slovesnost, kjer smo prekipevali od ponosa na naše teamsko delo. V otvoritveni tekmi smo se do povabljene ekipe drugega zaselka Miljskih hribov obnašali kot pravi domačin - gostoljubno smo jim napolnili mrežo golov, da je lahko vsak od igralcev nasprotne ekipe po enega s seboj odnesel za spomin. So nas pač vzgajali, da moramo biti vljudni gostitelji.

Tudi tistega nedeljskega popoldneva, na današnji dan, smo v toplem majskem soncu “cbali balo” na našem igrišču. In potem se je zgodilo. Rezek zvok siren je prebijal ozračje. Trajalo je. Neskončno dolgo. Ker ni bila sobota ob 12h in smo bili tudi pionirji takrat vzgajani po načelu NNNP, nam je bilo jasno,da ta sirena pomeni, da se moramo čimprej domov spokat.
Ko so sirene utihnile je zavladala tišina. Mrtva tišina. Ptičje petje je izginilo. Veter, ki je še malo prej pozibaval krošnje grmov, dreves in trave tudi. Srhljiv občutek. Doma mati v solzah, sestra čudno gleda. Neke čudne solze je hlinil tudi očim, ki je takrat prvič in zadnjič pokazal nekaj človeškega v sebi. Na črno-beli TV črno-bela slika Josipa Broza TITA. S črnim trakom okoli roba. Nisem vedel kaj vse to pomeni, a jasno sem vedel, da Tita ni več med nami. Čas se je ustavil.
Danes vem, da so vse tiste solze poklapanih obrazov,katere sem tiste dne videval pomenile strah, bojazen pred prihodnostjo. ‘Kaj bo z nami?’ Kaj bo z nami brez Tita ?! A premore ta socialistična država, katere demokracijo, liberalizacijo, visok socialni prag, bratstvo in enotnost, strpnost, slogo, narodni ponos, so nam takrat zavidale (pre)mnoge države sveta, primernega voditelja, ki bi nadaljeval Tita začrtano pot ? A premoremo takšnega naslednika Tita, ki bo vsaj približno tako opevan in svetovno spoštovan ? Kolikor po svetu spoštujejo voditelja države, toliko tudi narod katerega vodi. Tito je imel vse spoštovanje tega sveta. Bomo še kdaj imeli voditelja, katerega pogreba se bodo udeležili praktično vsi predsedniki držav sveta ? Kar se prej ni zgodilo in se, kaže tako, ne bo več. Bo še vedno delavsko ljudstvo ustvarjalo in upravljalo ? Bo šolanje naših potomcev še naprej brezplačno ? Pokojnine zagotovljene za dostojno slovo od tega sveta ?
Odgovori se sami po sebi ponujajo še danes. Vem le, da če bi že moral izbirati med z vsem možnim natrpane police trgovin ali upravičeno socialno varnostjjo socialzma in humanim odnosom, kateri pripadajo vsakemu državljanu, potem zagotovo ne bi izbral šoping demokracije. Ker za nakupovanje ne rabiš domišljije.

In vendar so tisto nedeljo 4.maja 80′ nekateri v manjšini, že držali fige v žepu, medtem ko je večina bila zavita v črnino. Tista manjšina drži fige v žepu še danes, tako kot so jih med NOB. A pred oltarjem. Razlika je le ena - danes si nekateri upajo tudi naglas povedati, da sovražijo vse kar je narod pod Titom ustvaril. Marsikateri med njimi pa niti rojeni niso bili pod Titom, nekateri niti v SFRJ po Tita smrti. A zato jim pamet(n)i(h) ne primankuje kako je takrat bilo. A kdor spljuva Tita spljuva tudi naše nekoč osvoboditelje - partizane.
Smrti Tita, zagotovo največjega voditelja 20. stoletja, Űa so se veselili, poleg tistih s figami v žepu, tudi tuji kapitalisti in seveda vojaška bloka. Poslej namreč ni bilo več tistega prvega človeka, ki je Balkan ohranjal nedotakljiv. Ni bilo več idejnega vodje Neuvrščenih držav. Nastopil je njih čas razpihovanja vojaške moči - razbijanje Balkana in vsake oblike socialistične neuvrščenosti. Človeško življenje je izgubilo ceno. Brat je ubil brata, ne da bi sploh vedel zakaj. Zato ker so mu tako rekli tisti od prej s figami v žepu je slab izgovor.

Ostajam pač zvest prepričanju, da narod, ki se sramuje lastne zgodovine si ne zasluži prihodnosti. V naših šolah praktično ni več besede v učbenikih o Titu. Rad bi spoznal tistega, ki je ustvarjal ta šolski program. Najverjetneje je namerno pozabil, da je še vedno vsaj 60% današnjih šol bilo gor postavljenih z udarniškimi akcijami delovnih brigad. Prostovoljcev. Ki smo uživali gledati kako se naša domovina razvija tudi z našimi žulji. Ker je Tito rekel, da mladina pač mora ustvarjati in športati, da ne zaide na kriva pota. Narkomanije, kriminala, prostitucije….In ob vsem prostovoljstvu smo ga kvalitetneje žurali tudi v delovnih brigadah, kot ga žurajo mladi danes. Čeprav brez videoigric, računalnikov, mobilnih telefonov…..
Mogoče pa je tiste, ki so ustvarjali to današnje obvezno šolsko zgodovinsko gradivo zmotilo, da je bil Tito poklicno nenzadnje “le” kovinar, ne pa fakultetno izobražen. A kaj ko je vrli Joža dokazal celemu svetu, da za status največjega liderja ni pomembna šolska izobrazba - življenska pač. Tista življenska, ki narekuje socialni čut, smisel, domišljijo, praktičnost, taktnost, ponos, zavednost, pripadnost svojemu ljudstvu in ga v tem duhu tudi vzgajati.
Danes je mogoče nekaterim težje razumeti, če tega niso doživeli, a pod Titom je bila zaprisega v pionirske, mladinske vrste, kasneje v JNA posebna čast. Čast da služiš domovini. Ker je bilo pod Titom jasno - služi domovini zavedno, častno in ponosno in domovina ti bo povrnila. In tukaj je bila tudi Štafeta mladosti - tudi v mojem ročnem spremstvu, ko je prvič in zadnjič obiskala Miljske hribe.Tako je bilo.
Tito je deloval po modrem načelu - vladaj in deli. In za vsakega je bilo dovolj - tudi za tiste, ki tega niso zaslužili. Večina tistih si še danes, po 17 letih, brez vsakega občutka krivde prilašča in lasti kar so s skupnimi močmi ustvarjali tvoj dedek, babica, tvoj oče, mati, moj oče,mati. Čeprav se za to kar gledamo danes nismo borili. A oni niso mi. Ker danes je kristalno jasno, da 91′ ni bil boj proletarijata. Niti zanj. Bil je le začetek nategovanja slovenskega ljudstva. A zdaj ne morejo nekateri več vpiti, da je kriv Beograd.

V času Juge si šel mirno po svetu in na vprašanje od kod si, si mirno rekel ‘iz Jugoslavije’. In tujec ti je navdušeno odvrnil ‘a,yes,Tito’. Tudi to je razlog, da so se na na pogrebu Tita zbrali vsi predsedniki sveta. Predsedniki in ne kakšni kvazi ministri. Prvi ljudje svojih držav. In tisoči, ki vsako leto številneje obiskujejo Hišo cvetja na Dedinju le dokazujejo, da je potreba po okolju prijaznem, a odločnem voditelju voditelju več kot potrebna.

Tudi v Kopru imamo še vedno Titov trg. Ki je razpoznaven in osrednji del mesta. Kljub (pre)številnim palmam, ki ga obkrožajo. Palme pač nimajo nobene prave vrednosti na tem območju in praktično ni možnosti, da bi jo kdaj imele. Titov trg pa je bil, je in bo. Ker zgodovine se ne da izbrisati, ampak treba z njo znati (za)živeti.

In naša FEEL LOVE podalpska danes je nič drugega kot Jugoslavija v malem. Le da brez pravega liderja. Brez Tita. Tej, katere imamo zdaj, so nas (raz)prodali za prgišče dolarjev. Toliko o voditeljskem ponosu, služenju in pripadnosti do svojega naroda.

Druže TITO mi ti se KUNEMO, da sa tvoga puta NE SKRENEMO ! Čeprav so skrenuli nekateri že drastično - tisti, ki si to res ne bi smeli dovoliti. U ime naroda, seveda.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=XbynhyCO1Z4

Vsaka..

MarkoM — Sun, 04 May 2008 07:35:14 +0000

… izrečena beseda brez dejanja, ni bila nikoli izrečena.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=kt7L4X4li_k

Zavarujem jezik.si

MarkoM — Tue, 15 Apr 2008 22:08:53 +0000

…..je bila moja (do)končna odločitev, medtem ko smo s tremi znanci skrbno pazili vsak na svojega zavarovanega Kozoroga na zavarovani terasi zavarovanega lokala. Mislim vsaj tako. Takšnega zavarovanja si niti Bush ne more privoščiti. Sproti pa sem bil deležen učnih ur neomejenih dejstev raznolikosti in uporabnosti zavarovanj. Najprej je prvi znanec razvlekel debato uporabnosti kaska za štirikolesnik - do dna steklenice. Saj ga poskušam razumeti - po štirih zamenjavah avtomobilčkov deležnih petih “totalk”. Bonus peto totalko si je prislužil kr’ en’ v bližnjem srečanju z njim. Drugi znanec je razvil verjetnostno teorijo nezgode v domačem okolju po…… seminarskih navodilih svoje žene. Ki je uspešno zavarovala vsak mm bajte, med dodatne opcije pa vnovčila proti poplavno verzijo. Ker nikoli ne veš, kdaj se plima iz koperskega zaliva utegne dvigniti do Šmarij. In potem je še tretji ujel zalet razglabljati, da ga ni čez osebno nezgodno zavarovanje. No, tukaj sem postal pozoren. Po vsem kar je naštel, kaj vse zajema paket njega zavarovanja, sem amatersko a strokovno zaključil, da je le ta še najbolj podoben tistemu kasko prvega govorca. Pa mi žilca ni dala miru. In sem sprožil : “Stari, kaj pa jezik?” “Kaj je z njim?” Aja, a sem omenil, da so vsi trije sogovorniki zavarovalni agentje različnih zavarovalnic ?! “Čakaj,da ga splahnem. Ma, kaj jezik se da zavarovati? Samo jezik? “, sem dolil. V debato. Vsi trije so se spogledali in trenutek za tem je bilo šest oči usmerjenih vame. Njih pogled je bil še najbolj podoben tistemu “slišim da vidim”. “Z dlakami seveda”, sem dopolnil svoj firbec. In potem se je zgodil preobrat, za kar gre zahvala ravno jeziku. Modreci so razumeli resnost situacije in v začetni fazi mojemu spornemu vprašanju skupno podali nesporen odgovor : ” To pa na naši zavarovalnici ne gre. Samo jezika ne moreš zavarovati.” No, zdaj sem imel še dodaten argument, da ne (pri)stopim v njih vrste. Nekaj let sem se namreč izgovarjal, da sem asocialen,da bi to delo opravljal. Zdaj pa to. In to meni, ki sem prepričan, da se vse da.

Naslednje dopoldne sem se lotil telefonskega lobiranja, da utemeljim ali ovržem njih trditev. Najprej prvo zavarovalnico. Zaradi brezplačne reklame jih seveda ne bom omenjal. Standardno prevezovanje linij in potem, uffa, šarmanten ženski glas : “Kako vam lahko pomagam?” “Veste gospa, jaz bi pa rad jezik zavaroval. A le in samo jezik.” Trenutek tišine dolžine prvega Atenskega maratona. “Gospod, posebej se to ne da, lahko pa izberete eno od možnosti življensko nezgodnih zavarovanj.” “Ampak, jaz bi samo jezik. Saj razumete. Kot bi npr. hotel zavarovati vrata stanovanja, če bi kdo preveč čustveno trkal. Ali pa video nadzor, ki je prisiljen občasno gledati mojo taščo proti svoji volji. Jaz lahko vsaj oči zaprem.Saj razumete…” “Žal gospod, verjetno bo treba kakšno tujo zavarovalnico poklicati.” Podobno se je pogovor odvijal tudi pri še dveh zavarovalnicah.

Pa sem se vprašal - kaj pa je tujina toliko boljša, sposobnejša, da to omogoča ? Tudi (za)varovanje jezika. Zavarujejo vse. Ampak, mar tuje zavarovalnice res ne uvidijo, daje naša podalpska potencial. Da je nezavarovana ritka moje sosede (ciao bruna,mrrr) neprecenljiva, s bistveno manj prstnih odtisov kot jih tam premore Jennifer Lo, ki jo ima zavarovano na too much miljončkov $. In v čem naj bi bil glas Brucea Springsteena, zavarovan za 6 miljončkov $, boljši od našega slavčka Damjana Murka, da si to zasluži. Mislim, koga pa briga Hall of fame.
In prosim te, kaj je YO YO res tako hard game, da ima Harvey Lowe zavarovani roki na 150 jurčkov $. Koliko bi šele moral imeti zavarovani Galunič, ker ga nič manj bolje meče med prsti. Mikrofon. Za spremembo.
Ali pa silikonsko za 400 jurčkov $ napihnjena Pamela, ki je dala skozi skoraj vse Obalne straže, v primerjavi s našo Saško, ki je te razsežnosti dosegla ročno. Čisto in povsem naravno. Roka za roko, vrtljaj za vrtljajem. Le od kod ji toliko rok ?
No, pa mi ti povej kakšne veze imajo brki s cricket-om, da so zavarovani na 370 jurčkov $. Vsaj tisti od Merva Hughes so. Le kolikšna bi bila cena za Stanovnikove mustače?!
Nenazadnje, kaj je prijelo tisto zavarovalnico, da je zavarovala na Tini Turner tisto, kar mi je edino na njej všeč. In to po 500 jurčkov $ za vsako. Nogo, tačko…..Mmmmm, le kje je pobrala tiste mišice…verjetno ko je trenirala glasilke. Ampak, a so iz te zavarovalnice sploh videli noge Erike Žnidaršič ? Jaz še vedno gledam. In (še vedno) nič ne vidim.
Mah, mogoče pa zavarujem kolo preden to doživi jezik. Štanga je namreč še vedno (pre)obremenjena s silo teže sedal nekaterih mičnih gospodičen. Hm, jih imam spet na sumu, ob prebiranju te vrstice, da so se njih ustnice v kotičkih opazno privzdignile. Ti se pa kar smej frajer, ampak, daj si nabavi bicikel, pa povabi katero da jo popelješ na štangi en giro. Presenečen boš nad žensko romantiko, ko se gor vsede.
No ja, malo pa sem le razočaran, da v naši podalpski ni moč zavarovati konstantno najbolj gibljivega dela. Hm, mogoče pa zato, ker še ni izdelana razpredelnica funkcionalnosti te multifunkcinalnosti. Jezika namreč. Bo treba pač v tujino in potem spet poslušati očitke, da nisem najprej ponudil v domovini. Čeprav ne dvomim, da bodo naše zavarovalnice, v kolikor kdaj do tega pride, zavarovanje pogojevale s čim gostejšo dlakavostjo jezika. A takrat bo moj jezik že - Kojak - brez tudi korenin dlak.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=v0xDrE4SVOA

Pravil(n)o

MarkoM — Tue, 15 Apr 2008 16:05:50 +0000

Tudi Ljubezen pozna le eno pravilo - še nikoli napisano pravilo.

Marko M

Kulminacija

MarkoM — Sun, 13 Apr 2008 10:35:08 +0000

i FEEL s LOVEnija…..

http://www.youtube.com/watch?v=nw8EMWyX5Cg

Smisel…

MarkoM — Fri, 11 Apr 2008 07:08:13 +0000

…vrtnice ni v tem, kako nje cvet obožuješ, temveč kako njene trne neguješ.

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=Gmew2yrWFng

Izstopam iz EU in NATA

MarkoM — Fri, 11 Apr 2008 00:52:52 +0000

Izstopam tudi zato, ker so me tja “včlanili” naši politiki brez moje privolitve. Ja, saj vem, zveni nelogično izstopati iz nečesa, kamor nisem/nisi vstopil/a. In na tej točki bi lahko politizirali v nedogled, čeprav se da tudi enostavno. Pač, nisem bil ZA ko se je vzdigovalo roke ali glas za vstop v EU in NATO. Zagotovo ne edini. Ampak po načelu večinskega avtomatizma sem postal član obeh omenjenih. Kot tudi ti. Torej imam iz slednjega aspekta možnost tudi izstopiti. Obstaja le ena “drobna” težavica. Namreč, kako to izpeljati. Po nekaj dnevnih “raziskavah” sem ugotovil, da ne obstaja možnost izpisa črno na belem, kot je to ovekovečeno ob pristopu v oba sistema. Vsaj brezplačno ne. Mar to pomeni, da sem/si zaprt/a nekje proti svoji volji ? Ah ne, saj živim/o v demokratični deželi, kjer je sosed bratu brat - v deželi kjer je svoboda govora toliko totalna, da tisti, ki bi morali slišati preslišijo - v deželi, ki ne krši nobene niti temeljne človeške vrednote - čista svoboda. Kadilci bomo že nekako. Predvsem pa izstopam…..
…… ker EU in Nato nimata izdelanih dolgoročnih načrtov, kot so jih izdelali naši politiki že 91* in jih dosledno izvajajo že polnih 17 let. Mislim, da bi se sploh EU morala poglobiti v strategijo naših politikov, ki izvajajo svoje obljube in se tudi kaj naučiti. Saj jim ne gre zameriti, če nimajo tovrstnih izkušenj. Natu seveda izkušenj ne gre oporekati upoštevajoč zgodovino.
Predvsem in sploh, pa bi se EU morala še dosti naučiti iz opornih točk dolgoročnega razvoja, katerega so - takrat še s pestjo v zraku (ne po mizi) - pompozno obljubljali takratni sedanji naši politiki. In te, za narod močne in nepozabne, obljube še danes v eho podobi krožijo s pomočjo vetra.
Evo Evropa, prisluhni in (na)uči se :
- Nikoli več ne bo kot je nekdaj bilo…. (predelana verzija katere avtorstvo v resnici pripada Balkan boy-u , ki je leto prej te besede dihnil za vrat osamljeni Pastirici. Le da takrat še ni vedel, da prihaja Viagra in zdaj Pastirico čaka za vsakim vogalom….)
- Ves denar, ki je prej romal v Beograd, bo poslej nam na razpolago…. (le da nihče ni omenil,kako se bo delil…)
- Slovenski delavec si zasluži (naj)boljše socialne razmere……. (kar je seveda res - le da ni nihče omenil, kdo bo delavcem le te po in dodeljeval v uporabo….pojem inflacije takrat v slovarju še ni bil zabeležen…)
- Slovenska vojska bo trdno branila meje in svobodo te države in državljanov….. ( takrat še ni bilo možnosti plačanih transferjev prestopa igranja vojaka v tujini, pa tudi slovenski mladci s(m)o imeli prašnike še na pravem mestu…Bush pa je praznil enega od litrov Jacka…)
- Vsak državljan slovenije bo premožen, zato vsak prejme vrednostni certifikat… (no, iz te poteze se lahko še danes (na)učijo tudi vsi svetovni ekonomisti…začetek serijske proizvodnje Ostržkov - Pinochio- tov…..)
- Kar je bilo naše, bo poslej res samo naše…..(vsakdo, ki je bil takrat pred tv in ne v NAŠI tv ob tistih NAŠIH govorcih, si je sam kriv….)

Seznam dolgoročnega načrta in reform, takrat obelodanjenih in še vedno v izvajanju je seveda dosti zajetnejši. Le da se vsake 4 leta poosodablja. A prve omenjene napovedi, kot temelj, ostajajo večno zapisane.
Mogoče me zdaj razumeš, da izstopam tudi zato, ker navedenega EU (še vedno) ne premore. Iz Nata pa ker me igralske vloge BBB -Big Brother Busha nikakor ne prepričajo. Ne pred velikimi, ne pred malimi ekrani in ne na rodeu. Sploh pa imamo v naši podalpski bistveno cenejše igralce, a tudi bistveno bolj talentirane.

Počutim se zaprtega. Ma, ta zaprtost mi povzroča prebavne motnje. Še dobro, da Donat najde pravo pot za obljube naših politikov od 91* pa do danes. Na beli preprogi Palome. Kakšno olajšanje, ko je človek odprt !

Marko M

http://www.youtube.com/watch?v=lrbtQoRxuyE